Tiskane izdaje
V pogovoru voditeljev dveh največjih vojsk v zvezi Nato, katerih zavezništvo je po turškem (geo)strateškem obratu k Moskvi in po dolgem času navzkrižnih interesov, kar zadeva način reševanja »kurdskega vprašanja« na severu Sirije, skoraj neznosno, je Donald Trump Erdoğanu prižgal zeleno luč za veliko vojaško operacijo na vzhodnem bregu reke Evfrat, kamor turške sile s sirskimi podizvajalci iz vrst različnih propadlih milic do zdaj niso vstopile. Štiri dni zatem je Trump pod (seveda neresnično) parolo »končane misije« in vojaške zmage nad IS napovedal popoln umik ameriških sil iz Sirije.
Morebitna velika turška vojaška operacija proti kurdskim Ljudskim zaščitnim milicam (YPG) na severovzhodu Sirije in napovedan ameriški vojaški umik iz opustošene države sta tesno povezana. Dobrih 2000 ameriških vojakov in marincev je zadnji dve leti in pol v boju s pripadniki Islamske države tesno sodelovalo s kurdskimi in arabskimi borci, ki so združeni v Sirskih demokratičnih silah (SDF). SDF, kjer imajo glavno besedo Kurdi, je v bojih z IS odigrala glavno vlogo in imela največje izgube – sirski Kurdi, ki jih uradna Ankara obravnava kot pripadnike Kurdske delavske stranke (PKK), so dejansko na bojiščih opravili glavnino dela in vojno s skrajno sunitsko milico, ta se je večkrat pokazala za turško strateško zaveznico, pripeljali v sklepno fazo. Pri tem so imeli na voljo pomoč koalicijskih bombnikov ter ameriških, francoskih, britanskih in avstralskih vojakov.
FOTO: Delo
Kurdi so bili ponovno izdani
Zdaj, ko je vojna z IS – po padcu samooklicanega kalifata na severu Iraka je del poraženih borcev prebegnil v Sirijo, predvsem blizu Deir ez Zora – v Siriji »skoraj« končana, a ne gre pozabiti, da spopadi še vedno trajajo, na kar drug za drugim opozarjajo kurdski viri, se Američani umikajo. To je neskončno razveselilo Turčijo, Rusijo, Iran ter sirske oblasti v Damasku, obenem pa sprožilo eksistencialni alarm med kurdskim prebivalstvom. Ne le na severovzhodu Sirije, temveč tudi na kurdskih območjih v Turčiji ter sosednjem iraškem Kurdistanu, kjer je prav Turčija – s še eno predvidljivo ameriško politično in varnostno izdajo – z Iranom in uradnim Bagdadom lani jeseni po uspešno izvedenem kurdskem referendumu o neodvisnosti poskrbela za silovit protiudarec in posledično (s)krčenje kurdskega ozemlja, naftnih rezerv in »osamosvojitvenih ambicij«.
Podobno se te dni dogaja na severu Sirije, kjer sta bila zlom kurdske avtonomije in morebitna velika tragedija dejansko samouresničujoča se prerokba in vnaprej napisana zgodba. Ko je YPG pred tremi leti zasedel mesta in vasi ter (pre)stopil na zahodni breg Evfrata, kjer kurdsko prebivalstvo ni bilo večinsko, je naredil usodno napako: Ankara je na »napako v korakih« čakala v nizkem startu in kmalu zatem s podporo nekdanjih velikih kurdskih zaveznikov pod prozorno pretvezo boja proti IS začela dve vojaški operaciji (Ščit Evfrata in Oljčna vejica), s katerima je omejila kurdske avtonomne ambicije ter povzročila geostrateški vihar na sorazmerno majhnem delu severne Sirije, kjer so bili v nekem trenutku prisotni vsi glavni akterji sirske (svetovne) vojne.
Njihova prisotnost – predvsem to velja za Združene države – je bila, ironično, varovalka pred veliko turško invazijo. Zdaj, ko ameriški vojaki zapuščajo Sirijo, te varovalke ni več in najpozneje v nekaj tednih bo Rožava skoraj gotovo videti precej drugače.»Vojna proti terorizmu ni končana. IS še ni poražena,« so v petek iz severovzhodne Sirije sporočili predstavniki SDF. »Povedali smo že, da smo, če nas bodo napadli, zavezani obrambi svojega ozemlja. Branili se bomo,« je o kurdskem odzivu na morebitno turško invazijo povedal tiskovni predstavnik SDF Mustafa Bali. »Ni še jasno, kdo bo zmagovalec, je pa jasno, kdo je poraženec. YPG in z njim vred kurdsko prebivalstvo. Zdaj so izgubili možnost za pogajanja,« je poudaril Joost Hiltermann iz organizacije International Crisis Group.
