Libanonska vlada kljub množičnim protestom dobila zaupnico

Pet mesecev trajajoči protesti v Libanonu ne jenjajo. Protestniki iz vse države od ranega jutra oblegajo parlament v Bejrutu, da bi poslancem preprečili prihod na sejo in onemogočili glasovanje o zaupnici, ki jo potrebuje le tri tedne stara vlada, da lahko prične z izvajanja svojih predlogov za rešitev gospodarske in politične krize.

Da bi se izognili ljudskemu besu so nekateri poslanci prenočili v parlamentu. Preostalim so protestnik nasilno poskušali preprečiti prihod na glasovanje. V spopadih z varnostnimi silami, ki so varovale parlament je bilo poškodovanih skoraj 300 ljudi, med njimi tudi poslanec Salim Saadeh, ki je bil po neuspelem poskusu prihoda na sejo začasno hospitaliziran.

Kljub blokadi se je v parlament s pomočjo varnostnih sil in telesnih stražarjev uspelo prebiti dovolj poslancev, da je bilo kvorumu zadoščeno. Vlada je dobila zaupnico parlamenta, kar pa Libanonsko krizo najverjetneje prej poglobilo kot rešilo.



Med protesti je bila v bližini parlamenta požagana in izropana bančna poslovalnico. Po poročanju NNA Lebanon so neznanci napadli policijsko postajo v Bejrutu in izpustili tam zaprte pripornike pri čemer sta bila ubita dva vojaka.



Protestnikov predlogi vlade niso prepričali. Makrama Rabah z Ameriške univerze v Bejrutu je za televizijsko mrežo Al Arabiya povedal, da so predlagani ukrepi v veliki meri zgolj prepis zahtev Mednarodnega finančnega sklada (IMF) in Svetovne banke. Namesto varčevalnih ukrepov in nove vlade protestniki zahtevajo temeljne reforme libanonskega političnega sistema in zvišanje življenjskega standarda.
 

Protestniki zaradi obupnih življenjskih razmer na ulici vztrajajo že pet mesecev.

Množične proteste je 17. oktobra lani spodbudila napoved obdavčitve bencina, tobaka in klicev preko spletnih aplikacij, vendar so kmalu prerasli v zahteve po radikalni prenovi političnega sistema in odstranitvi političnih elit, ki so državo v pahnile gospodarsko krizo. 



Četrtina prebivalstva je brezposelna, država pa ni sposobna zagotavljati osnovnih dobrin. Kljub temu je se je Libanon zadolžil za več kot 150 odstotkov BDP, kar je tretji najvišji dolg glede na BDP na svetu, prebivalci nimajo zagotovljenega dostopa do pitne vode, komunalni sistem je nefunkcionalen, že od 1975 pa je motena preskrba z elektriko. Zaradi strmega padanja libanonskega funta so banke v začetku februarja omejile dvige ameriških dolarjev na nekaj sto mesečno. 

Protestniki so kljub napadom državnih varnostnih sil in podpornikov šiitske milice Hezbolah vztrajali in povezani ne glede verske pripadnosti, dosegli padec vlade premierja Saada Haririja. Vendar pa vlada, ki jo je januarja, ob podpori Hezbolahu naklonjenih poslancev, oblikoval bivši minister Hassan Diab, protestnikov ni zadovoljila. Številni menijo, da gre zgolj za kozmetične menjave, ki bodo omogočile nadaljnje vladanje istih politikov in organizacij, ki se že leta bogatijo na račun vse bolj obubožanega prebivalstva. 
 

Številni zahtevajo temeljito spremembo političnega sistema.

Številni ministri Diabovega novega kabineta nimajo nikakršnih izkušenj na svojem področju.  Zeina Akar denimo, ki je bila kot prva obrambna ministrica v arabskem svetu, deležna medijske pozornosti, ima diplomo iz marketinga. Po mnenju Makrama Rabaha pa je bila pravoslavna kristjanka na ministrsko mesto izbrana zgolj zato, ker ga, zaradi verskih kvot, ni mogel zasesti njen mož, eden najpremožnejših Libanoncev, sunit Jawad Adra.

V Libanonu je politika neločljivo povezana z religijo. Politični sistem namreč temelji na delitvi ključnih političnih funkcij med predstavnike glavnih verskih ločin, torej zlasti med muslimanske sunite in šiite ter krščanske maronite in pravoslavce, kar onemogoča temeljite demokratične spremembe, vladajoči eliti pa omogoča reprodukcijo z zgolj manjšim rotiranjem funkcij. Kot tovrsten poskus zgolj navidezne spremembe, ki omogoča ohranjanje statusa quo protestniki razumejo tudi Diabovo vlado. 



In vendar je raziskovalec šiitskih uporniških gibanj Žiga Smolič za Delo povedal, da je »liberalizacija, demokratizacija in izstop iz versko pogojene politike predvsem interpretacija protestov skozi prizmo manjšinskega višjega srednjega razreda«, medtem, ko številni protestniki nasprotujejo zlasti varčevalnim ukrepom in še dodatnemu nižanju že tako katastrofalno nizkega življenjskega standarda. 

Poleg štirih milijonov libanonskih državljanov pa v državi prebiva tudi skoraj dva milijona beguncev iz Sirije in Palestine. Številni živijo v grozljivih razmerah v begunskih taborišči, ki jih je v zadnjih dveh dneh zametel sneg. Protestom se niso pridružili, saj niso niso deležni državljanskih političnih pravic, kljub temu da mnogi v Libanonu živijo že desetletja ali pa so že druga tam živeča generacija.