»Francija ni država kot druge. Občutek za nepravičnost je močnejši kot drugod. Bolj poudarjene so zahteve po medsebojni pomoči in solidarnosti.« Povedal jim je tudi, kako »tisti, ki delajo, financirajo pokojnine, kako velik del državljanov plačuje dohodnino, včasih visoko, in tako zmanjšuje neenakosti. Pri nas so izobraževanje, zdravstvo, varnost, sodstvo dostopni vsem, neodvisno od situacije in premoženja. Težke življenjske preizkušnje, kot je brezposelnost, je mogoče premagati, zahvaljujoč trudu vseh. In zato je Francija, med vsemi narodi, eden najbolj bratskih in egalitarnih. Je tudi ena najbolj svobodnih družb ...«
Padec in vzpon
Vsi gotovo ne mislijo tako, kajti gibanje rumenih jopičev že od novembra kaže svoj, enkrat bolj in potem spet manj, jezni obraz, kar pa se splošno kaže tudi v vse manjši podpori politiki: rezultati zadnje obsežne ankete, ki so jo opravili pri agenciji Cevipof, so pokazali, da več kot 80 odstotkov Francozov politiki bodisi ne zaupa bodisi so je naveličani, nekateri med njimi se je bojijo, še drugim se upira, kakor se jim nasploh studijo politične institucije.
Takih državljanov, ki občutijo gnus, je skoraj za tretjino: stud je preplet prezira, nezadovoljstva, zamere, sovraštva ... – in kot tak gojišče jeze. Očitno je, da ga večinoma povezujejo z Emmanuelom Macronom, v nasprotnem ga ne bi podpirala samo še petina Francozov; čeprav je jasno, da so težave stare, večdesetletne in da si je oči pred problemi zastirala politika že davno pred njim. Samo skrb vzbujajoče je zatorej lahko, da ob padanju podpore sedanjemu predsedniku, ki mu protestniki redno kričijo: Odstopi!, opazno raste naklonjenost (za osem odstotkov v zadnjem času) skrajni desničarki Marine Le Pen. Velika manipulatorka, kakršna je, dobro ve, da ima zdaj izjemno priložnost, da razširi svoj bazen volivcev. Pred vrati so majske volitve v evropski parlament, kakor je Marine Le Pen oktobra lani izjavila v Rimu, pričakuje zmago z veliko začetnico.
Predsednik Macron se, kot je še zapisal v pismu, zaveda, da »so mnogi med nami nezadovoljni in jezni. Ker so davki zanje previsoki, javne storitve preveč oddaljene [znan problem so pošte, op. p.], ker so plače prenizke, da bi lahko vsi dostojno živeli od svojega dela, ker naša država ne ponuja enakih možnosti za uspeh glede na kraj in družino, v kateri se rodiš. Vsi bi si želeli uspešnejše in pravičnejše družbe.« A kakor je odločen, nasilje ne more biti prava pot, zato ga ni mogoče sprejemati. Družba, v kateri so vsi nasilni drug do drugega, se razgradi ... »in zato sem predlagal in zagnal veliko nacionalno debato, ki bo potekala do 15. marca«.
V dveh mesecih naj bi Francozi premislili in dorekli štiri teme: prva so davki kot jedrno nacionalne solidarnosti (»Kako doseči, da bo davčni sistem pravičnejši in učinkovitejši?«); druga tema je organizacija države in mesto lokalnih skupnosti (»Javne storitve stanejo, vendar so ključne: šola, policija, vojska, bolnišnice, sodišča so nujni za družbeno povezanost.«), pod tretje naj bi Francozi razpravljali o ekološki tranziciji, pod točko štiri pa naj bi premislili, kaj je demokracija in kakšno mesto ima v njej državljan.