Macronova oholost povzročila zgodovinsko napako

Na zadnjem vrhu EU za Jean-Clauda Junckerja in Donalda Tuska bridko razočaranje glede širitvene politike.

Objavljeno
18. oktober 2019 20.48
Posodobljeno
18. oktober 2019 20.48
Pogled, ki pove več kot tisoč besed: slovenski premier Marjan Šarec se je pred torkovim odločanjem o hrvaškem izpolnjevanju pogojev za schengen pogovarjal tudi s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem. FOTO: Reuters
Bruselj – Dvodnevni vrh EU se je končal z razočaranjem, ogorčenjem in nezadovoljstvom številnih vpletenih, ker ni bil sprejet, predvsem po zaslugi francoskega predsednika Emmanuela Macrona, sklep o začetku pristopnih pogajanj z Albanijo in Severno Makedonijo.

Kaj je pripeljalo do širitvene polomije?

Francija se niti na vrhu ni odpovedala popolni blokadi. Glede Severne Makedonije je bila osamljena. Pri nasprotovanju Albaniji, ki ima res še kar nekaj težav na različnih področjih, je imela na svoji strani še Dansko in Nizozemsko. V Parizu ponavljajo, da bi morali prenoviti celoten širitveni proces, da se ne bi smele ponavljati napake iz preteklosti in da bi kandidatke res morale biti pripravljene na članstvo. Zakaj bi morali širitveni proces reformirati pred samim odprtjem pristopnih pogajanj, niso prepričljivo pojasnili. Pogajanja že tako trajajo dolga leta in v njihovem okviru so na razpolago številni instrumenti za vpliv na njih.

Kakšne bodo posledice?

»To je bila zgodovinska napaka,« je povedal predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Odločitev je sicer temeljito načela verodostojnost EU, predvsem v balkanski regiji, kjer je Bruselj spodbujal reforme in dajal številne obljube. Makedonija je zato, da bi premagala grško blokado na poti proti EU, sprejela odločitev o novem imenu. »Ne obupajte!« je bil poziv predsednika evropskega sveta Donalda Tuska. Dosežek vrha je bil, da se bodo vprašanja o nadaljevanju pogajanj spet lotili pred vrhom EU-Zahodni Balkan, ki bo potekal maja prihodnje leto v Zagrebu. Ker Macron rad razglaša, da bi EU morala postati velik in vpliven globalni akter, je še posebej povedno, da ni videl geostrateških tveganj svoje drže.

image
AFP Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se je od zadnjega vrha EU, na katerem je sodeloval, poslovil čustveno, tudi s solzami v očeh. FOTO: Aris Oikonomou/AFP


Katere teme so bile v ozadju brexita in širitvenih dilem?

Nova predsednica Ursula von der Leyen je predstavila svoje strateške načrte za delo v prihodnjih petih letih. Med glavnimi cilji ima zeleno preobrazbo, digitalizacijo, konkurenčnost. Čedalje trši oreh postaja prihodnji proračun EU za obdobje 2021–2027. Pojavljajo se velike razlike med bogatejšimi in siromašnejšimi članicami. Avstrija, Nemčija in Nizozemska bi proračun omejile pri enem odstotku bruto nacionalnega dohodka (BND). Po predlogu evropske komisije, ki ga podpira tudi Slovenija, bi znašal 1,114 odstotka BND. Zbliževanje stališč bo zahtevalo reze na ključnih področjih, kot so kohezija, kmetijska politika, raziskave. Finsko predsedstvo bo do decembra pripravilo pogajalski okvir in v prvi polovici prihodnjega leta, ko bodo vajeti v rokah Hrvaške, bodo morala že steči intenzivna pogajanja.

Kako je potekala obravnava podnebne politike?

Z Macronovo trmo glede širitve so se sicer morali ukvarjati vso noč, podnebnim temam pa niso namenili niti četrt ure. Ponovili so le zavezanost k različnim ciljem, postavljenim tako v EU kot tudi v Združenih narodih. Soglasja članic o cilju Berlina in Pariza, po katerem bi EU bila leta 2050 podnebno nevtralna, še ni. Najglasnejša nasprotnica tega cilja je Poljska.



S čim se je na vrhu ukvarjal slovenski premier Marjan Šarec?

Šarec je že pred vrhom napisal pismo voditeljem in pozval k začetku pristopnih pogajanj z obema kandidatkama. »Priložnost je zamujena in verodostojnost EU v tem delu sveta je omajana,« je po vrhu ocenil razplet. Opravil je tudi nekaj krajših pogovorov, povezanih s torkovim odločanjem evropske komisije o hrvaškem izpolnjevanju pogojev za schengen. »Smo proti temu, da odhajajoča komisija odloča o tem,« je povedal Šarec. Slovenija predvsem izraža bojazen, da evropska komisija ne bo odločala na podlagi izpolnjevanja meril, temveč politično.