Med kugo, kolero in ebolo

Kdo bo po avstrijskih parlamentarnih volitvah sestavljal naslednjo zvezno vlado?

Objavljeno
28. september 2019 06.00
Posodobljeno
28. september 2019 09.54
Politika s plakatov, predsednica socialdemokratov Pamela Rendi-Wagner in voditelj ljudske stranke Sebastian Kurz, ne moreta skriti, da si osebno nista čisto nič simpatična. FOTO: Reuters
O tem, da bo na jutrišnjih predčasnih volitvah v severni sosedi spet prepričljivo zmagala ljudska stranka (ÖVP), nihče ne dvomi. A jasno je tudi, da ne bo dobila dovolj glasov, da bi sama vodila državo. Zato je zdaj največ ugibanj o tem, koga bo njen mladi voditelj Sebastian Kurz povabil v novo vladajočo koalicijo.

Ljudska stranka bo spet zmagala.
Analitik: Kurz bo moral izbirati med kugo, kolero in ebolo.
Zeleni se bodo zmagoslavno vrnili.


Kakor se že tradicionalno govori pred vsakimi volitvami, bodo po mnenju analitikov tudi te »zgodovinske«: če ne zaradi drugega, vsaj zato, ker v zgodovini druge republike še nikoli ni bilo tako velike razlike med zmagovalno in drugimi strankami, kakor jo zdaj napovedujejo ankete. Afera Ibiza, ki je povzročila razpad prejšnje koalicije med vodilno ÖVP in svobodnjaško stranko (FPÖ) ter padec vlade kanclerja Kurza, temu 33-letnemu politiku in njegovi stranki nikakor ni škodila. Nasprotno, Kurzu se je uspelo »prodati« kot največja žrtev škandala, njegovi stranki pa je priljubljenost celo zrasla in ji napovedujejo, da bo zbrala več kot tretjino glasov. A to ne bo zadostovalo za samostojno vodenje, zato bodo najverjetnejšemu mandatarju Kurzu ostale tri možnosti, ki pa so vse tvegane. V zadnjih dnevih je Thomas Hofer postal eden najbolj citiranih avstrijskih politologov, ko je izjavil, da bo moral Kurz izbirati med »kugo, kolero in ebolo«.


Ljudska stranka in svobodnjaki


Ideološko sta si desničarska ÖVP in še bolj desna FPÖ, ki sta sestavljali prejšnjo turkizno-modro vladno koalicijo, precej blizu. Kurzu, ki je pred dvema letoma najprej izvedel prevrat v svoji stranki, potem pa izsilil še predčasne parlamentarne volitve, je uspelo na prejšnjih volitvah svobodnjakom »ukrasti« precej glasov, saj je začel uporabljati njihovo protipribežniško retoriko in se razglašati za politika, ki mu je uspelo zapreti »balkansko pot«. Kar nekaj svobodnjaških volivcev je prestopilo h Kurzu tudi po škandalu Ibiza, ki je razgalil, kako korumpirano je bilo prejšnje vodstvo FPÖ. Med predvolilno kampanjo sta se Kurz ter novi voditelj svobodnjakov in njihov nekdanji predsedniški kandidat Norbert Hofer izogibala napadom drug na drugega, njune ljubeznive izmenjave besed med soočenji pa so bile vzrok za veliko napovedi, da se bo na oblast vrnila ista koalicija. Novega-starega kanclerja, ki v zadnjem času ni izgubil prav nič samovšečnosti, bi lahko od ponovne zveze s svobodnjaki odvrnila le tujina, ki je do stranke, ki so jo ustanovili nekdanji nacisti, v njej pa še vedno mrgoli desničarskih skrajnežev, precej manj strpna kakor domovina. Če se bo res obnovila prejšnja koalicija, bo Kurz v njej še laže vladal kakor po prejšnjih volitvah, ki so svobodnjakom dale krila.


Tradicionalna koalicija


Druga Kurzeva možnost bi bila obnovitev tradicionalne velike koalicije med predstavniki kapitala in predstavniki dela oziroma njegovo stranko in socialdemokrati (SPÖ), ki je Avstriji vladala kar sedem desetletij. V zadnji tovrstni koalicijski vladi, v kateri je bil Kurz zunanji minister, je ljudska stranka igrala še podrejeno vlogo, a v zadnjem času socialdemokratom priljubljenost strmo pada. Vendar možnost obnovitve rdeče-črne sprege ni pretirano verjetna. Ne le da se v sami SPÖ, ki poskuša najti svojo identiteto, zavedajo, da bi tak korak lahko še pospešil njihovo propadanje, težava je tudi v odnosih med Kurzem in socialdemokratsko voditeljico Pamelo Rendi-Wagner, ki v soočenjih nista mogla skriti, da si osebno nista čisto nič simpatična.


Avstrijska »Jamajka«


Tretja varianta je avstrijska »Jamajka«: koalicija med ÖVP, bolj liberalnim, a prav tako prokapitalskim Neosom ter Zelenimi, ki so na prejšnjih volitvah izpadli iz parlamenta, zdaj pa se bodo vanj (s podporo nekdanjih socialdemokratskih volivcev) zmagoslavno vrnili. A obstaja tudi četrta možnost, v kateri pa ljudske stranke sploh ni. Nanjo rad opozarja tudi sam Kurz. Pred dnevi je v »dunajskem kopališču« Badnu svojim privržencem razlagal, da biti prvi ni dovolj, saj se lahko proti tebi obrnejo vsi drugi. »Zagotavljam vam: če bo večina proti nam, bo ta večina tudi uporabljena,« je posvaril. A takšen razplet ni zelo verjeten. Po mnenju analitikov Kurz z njim svoje volivce zgolj straši oziroma prepričuje, da se bodo v nedeljo res odpravili na volišča.