Nostalgija iz karantene

Nasprotja ne morejo drugo brez drugega, zato je treba zdaj ostati tukaj, da bi se lahko kmalu vrnili drugam.

Pred natanko desetimi leti, bilo je na začetku aprila, smo družinsko zapakirali kovčke ter se za pol leta odselili v Cascais nedaleč od Lizbone. Izkušnja je bila tako nepozabna – intimno, profesionalno pa tudi zaradi šole in deloma celo vrtca na daljavo –, da barvita Portugalska odtlej v naši notranji geografiji zaseda posebej sladko mesto. Saj vemo: umikati se na izbrane tuje konce ter se približevati njihovemu bistvu pomeni prihajati k drugačnemu sebi. Drugje pač primejo človeka novi, manj značilni sentimenti, tudi strasti, najsi banalne ali privzdignjeno ustvarjalne: stojiš na pečini na robu, ob katero se grobo zaletavajo valovi, in zreš čez peno proti neskončnemu oceanu, da bi se znašel v oddaljenih spominih človeštva, ki je od nekdaj hotelo na pot. Potem se mehko približaš štafelaju, karkoli je že to zate.

Neustavljivo grob novi koronavirus zdravstveno ne prizanaša nikomur, lahko pa je z nami, pahnjenimi v kolektivno karanteno, mehek vsaj ideološko. Prijatelji s pirenjskega roba pravijo, da Portugalci zgledno spoštujejo navodila vlade, in ne pripovedujejo o verbalno poostrenih »vojnih razmerah« in manevrih. Drugače, socialistični premier António Costa je na glas ponosen na svoj samodisciplinirani narod: kar nekako podpirajo tudi statistični podatki. Čeprav mejijo na Španijo, kjer je koronavirusna drama huda, imajo, proporcionalno, enajstkrat manj žrtev, zaradi česar se nekateri tuji mediji že čudijo »portugalskemu misteriju«.

Seveda je od daleč marsikaj videti drugače kot od blizu in nikakor ne kaže hvaliti dneva pred večerom: sploh ker bodo dnevi pandemije najbrž še dolgi. In vendar je vtis, da lahko mehkost zadošča. Ali pa se Portugalci še predobro spomnijo avtoritarne trdosti, da bi politično zavrgli, kar je kolektivno prijaznega v njih. Mogoče pa se imajo radi. ​