Ko se do skrajnosti zresnijo časi – in z razsajanjem novega koronavirusa imamo tesnoben občutek, da so se –, ni prostora za črno-belo ideologijo, nergaško posmehljivost, junaški cinizem, kaj šele za kazanje s prstom na začetne grešne kozle. Kajti kadar se bliskovito radikalizira človekova nemoč proti vsemogočni naravi, je pred vsakim posameznikom enako huda preizkušnja: zavedanje, da smo vsi v istem čolnu. Vihar bomo, kot se je vse bolj bati, s čim manj žrtvami prebrodili le, če bomo, kakor so v boju proti covidu-19 zapovedale italijanske oblasti, Tutti a casa. Pa saj nam menda ni težko biti predvsem doma?
Najbrž ni malo ravnateljev in učiteljev, ki so pred ponedeljkovo izpraznitvijo vrtcev in šol po Sloveniji učence in starše nagovorili s plemenitimi željami, da bi bilo vse dobro in bi vsi ostali zdravi. Neko elektronsko pismo se bere takole lepo: Življenje nas je ujelo bolj ali manj med stene naših domov. Naj bo to čas za umiritev, pogovor, kakšno knjigo, tudi družabno igro. To bo prav tako čas za delo doma ...
Naše divje družabno in profesionalno življenje se vsaj začasno mora predrugačiti, iz vrveža gneče je treba v osamo ljubega doma, ker nas – kakor pravi za Delo novinarska kolegica Viviana Mazza iz Milana – Italija prav zdaj uči, da bomo samo s strogo (samo)izolacijo lahko rešili življenje najranljivejšim skupinam, starejšim in bolnim, ter preprečili, da bi pokleknil zdravstveni sistem. Preveč smo samo človeški, da ne bi imeli vsaj koga nesebično radi, zato nam mora biti mar za druge.
Seveda ne moremo vedeti, kako moreča bo noč, in vendar je vselej na nebu kakšna vidna zvezda. Iz italijanske Siene prihajajo spodbudni večerni posnetki opustošene ulice, med katere zidovjem odmeva radostno petje. Ljudje so odprli okna in ... sosedje resda ne morejo niti ne smejo več drug k drugemu, a pojejo si, iz notranjosti stanovanj, lahko.
Preveč smo iznajdljivi, da bi v sebi ubili duha.