Od kitajskih sanj do more

Tik pred tem, ko so se poslanci kitajske politične posvetovalne konference in kongresa ljudskih poslancev marca lani zbrali v Veliki palači narodov, so partijski mediji pomen »dveh zasedanj« (kot imenujejo ti politični srečanji) pojasnili z vstopom v zadnjo fazo uresničitve »kitajskih sanj«.

Doktrina partijskega in državnega voditelja Xi Jinpinga, ki so jo poimenovali »kitajske sanje«, bi morala biti dokončno uveljavljena pred julijem 2021, ko bo kitajska komunistična partija proslavila 100. obletnico ustanovitve, zato je pomembno, da dosežejo vse razvojne cilje prve petletke, ki je pravkar vstopila v zadnje leto.

Zaradi tega naj bi bili ti »dve zasedanji« letos še pomembnejši. Ko je agencija Xinhua včeraj objavila, da bo stalni komite kongresa ljudskih poslancev, ki je najvišje zakonodajno telo na Kitajskem, do konca tega meseca proučil možnosti za odpoved letnega srečanja, je to bilo znamenje, da je koronavirus prodrl globoko v politična pljuča azijske velesile.


 

Preveliko tveganje

Xinhua ni navedla razlogov za preložitev, hongkonški časnik South China Morning Post pa je citiral vir, ki je zatrdil, da »bi bila, če bi se v Veliki palači narodov pod isto streho zbralo skoraj 8000 ljudi, nevarnost vzajemnih okužb prevelika«. Politične posvetovalne konference se udeleži približno 2200 poslancev, kongresa ljudskih poslancev pa skoraj 3000, poleg tega obe zasedanji nekaj manj kot dva tedna, kolikor ponavadi trajata, spremlja več tisoč zaposlenih in novinarjev.



Zasedanje zakonodajnega telesa bi moralo biti letos najpomembnejše politično dogajanje. Premier Li Keqiang naj bi podal poročilo o stanju gospodarstva, opredelil stopnjo rasti za letošnje leto in podal naciji pomirjujoča sporočila o gospodarskem ohlajanju, posledicah carinske vojne z ZDA in ceni večmesečnih neredov v Hongkongu.

Morda bi morala biti še pomembnejša tema izpolnitev Xijevega cilja o izkoreninjenju revščine do konca letošnjega leta, kar je pogoj za uresničitev »kitajskih sanj« o preobratu zgodovinske usode, ki je od srede 19. do srede 20. stoletja spreminjala osrednje cesarstvo v »azijskega bolnika« v napol kolonialnem odnosu z evropskimi silami in Japonsko. Eden od najpomembnejših rezultatov gospodarskih reform je bila rešitev več kot 700 milijonov ljudi iz revščine, preostalih okoli 30 milijonov bi moralo to nesrečno mejo preskočiti še pred 100. rojstnim dnevom komunistične partije.


 

Zdravje in politika

Na zasedanju naj bi sprejeli tudi odločitve o vodilni vlogi Kitajske v boju proti podnebnim spremembam ter nadaljnjem širjenju Xijeve pobude (gospodarskega) pasu in (svilne) poti, s katero naj bi se »kitajske sanje« spremenile v globalistično zasnovo evropsko-azijske integracije.

Preložitev zasedanj, posvečenih tako pomembnim temam, je potrdila resnost razmer, ki so – z več kot 70.500 okuženimi in 1775 smrtnimi žrtvami bolezni COVID-19 – še daleč od vzpostavitve nadzora. Pa vendar ni treba hiteti z odgovorom na vprašanje, ali so se Xijeve »kitajske sanje« spremenile v moro. To je največji preizkus njegove vladavine, ki bo trajala najmanj do leta 2022, pri čemer se bo v nekaj mesecih pokazalo, ali ima dovolj podpore za še en petletni oziroma, kot so napovedali nekateri, dosmrtni mandat. Najpomembnejša obljuba, ki jo je Xi dal Kitajcem, se nanaša na to, da njihova država ne bo več dopustila, da bi jo kdorkoli poniževal, zdaj pa se je, kot se to običajno zgodi, pokazalo, da je bolezen v razmerah nezadostno financiranega zdravstva sama po sebi največje ponižanje, in to tako za ogroženega posameznika kot za celotno družbo.

Zgodbe o ostarelih, ki umirajo na tleh prenatrpanih bolnišnic, ali otrocih s posebnimi potrebami, ki so ostali brez nadzora, ko so njihove starše odpeljali v karanteno, ne potrjujejo trditev partijskega in državnega voditelja, da Kitajcev ne bo nihče več poniževal. Tako kot se je to v zgodovini dogajalo od nekdaj, zdravje in politika ne moreta biti daleč drug od drugega.