Tiskane izdaje
Civilno gibanje "Upri se 97.000" in opozicijske politične stranke so sklenili sporazum za prihodnost, ki ga bo po napovedih na jutrišnjem protestu v Podgorici podpisalo vseh 39 opozicijskih poslancev. Ključna zahteva sporazuma so odstopi predsednika Mila Đukanovića, premierja Duška Markovića, glavnega posebnega tožilca Milivoja Katnića ter direktorjev agencije za preprečevanje korupcije in nacionalne radiotelevizije Sretena Radonjića in Božidarja Šundića. Dokument je upošteval tudi zahteve Socialdemokratske stranke (SDP) in Demokratske fronte (DF), ki sta proti popolnemu bojkotu parlamenta.
Nato ubil deset ljudi
Črna gora za razliko od Srbije že več let uradno ne obeležuje obletnico Natovega bombardiranja ZRJ, leta 2017 pa je postala prva država članica Nata, ki jo je napadlo zavezništvo. Prve Natove bombe so 24. marca 1999 padle tudi na vojaško letališče Golubovci pri Podgorici, prva žrtev pa je bil vojak Saša Stajić iz Beograda, ki je umrl v kasarni v Danilovgradu. V Črni gori je od Natovih bomb umrlo deset ljudi, od tega devet civilistov.
Po oceni oblasti Črna gora ni mogla vplivati na vojno, ki je prinesla nepotrebno uničenje zaradi zgrešene politike pokojnega srbskega vožda Slobodana Miloševića. V nasprotju z njo je najmočnejša opozicijska stranka DF tudi letos obtožila tedanjega in sedanjega predsednika Đukanovića, da je izdal Črno goro, ker je hodil po prestolnicah držav članic Nata in prosil za prekinitev bombardiranja. Na drugi stran oblast že leta ponavlja, da je prav to rešilo Črno goro pred še večjim uničenjem.
Šolski primer agresije
Poslanec DF Milun Zogović iz Murina, kjer je 30. aprila 1999 umrlo šest ljudi, od tega trije otroci, je prepričan, da je bilo Natovo bombardiranje ZRJ šolski primer agresije na suvereno državo. Đukanoviću očita veleizdajo, ker je najprej glasoval proti obrambi ZRJ, kasneje pa stopil na stran agresorja. Na argumente oblasti, da članstvo v Natu jamči Črni gori, da ne bodo drugi odločali o njej, ne da bi jo kaj vprašali, je Zogovič odgovoril, da Nato ne bo obvaroval Črne gore pred težnjami albanske skupnosti, da se združi z Albanijo.
Tedanji predsednik skupščine Ranko Krivokapić (SDP) še danes verjame, da je bila vojna z najmočnejšo vojaško zvezo napačna odločitev. Po njegovem je bil Natov poseg grenak in oster nauk tistim, ki so mislili, da se lahko vojskujejo proti celemu svetu. Ti so sedeli v udobnih foteljih na Dedinju, navadni ljudje pa so trpeli posledice. Tej politiki se je sodilo tudi na mednarodnih sodiščih, v Črni gori pa se morajo še naprej boriti proti njeni dediščini. Sklenil je, da je takratna odgovorna in trezna uradna politika preprečila še večje zlo, to je spopad med državljani, ki so podpirali Đukanovića ali Miloševića.
Žrtve brez odškodnin
Ministrstvo za obrambo ni dovolilo predstavnikom DF, borčevskih organizacij in Srbske pravoslavne cerkve v Črni gori, da položijo vence v vojašnicah v Podgorici in Danilovgradu. V teh vojašnicah zdaj plapolajo zastave Nata. Po mnenju Zogoviča je zavezništvo s pomočjo marionetne oblasti anektiralo Črno goro, ker se državljani o tem vprašanju niso imeli možnosti izreči na referendumu. Vstop države v Nato je na mala vrata vsilila politična večina v nasprotju z voljo ljudstva.
V celi zgodbi je za Zogovića najbolj problematično, da družine žrtev bombardiranja nikoli niso dobile vojne odškodnine. Njihove tožbe so bile zavrnjene, ker država ne želi uradno priznati, da je Nato bombardiral Črno goro. Da se civilnih žrtev bombardiranje ne bi smeli spominjati le vsakega 24. marca, se strinja tudi Krivokapić.
