Tiskane izdaje
Po oceni člana organizacijskega odbora protestov Slaviše Grubiša se protesti približujejo svojemu cilju, ki ga mnogi čakajo že 30 let. Za dosego cilja sta, kot je še poudaril, nujna enotnost opozicije in tesno sodelovanje s protestniki. Mladi sporočajo, da nočejo pospravljati kovčkov, temveč graditi svojo prihodnost v Črni gori.
Vlada narodne enotnosti
Čeprav oblast sporoča, da je pripravljena na pogovore, organizatorji protesta ocenjujejo, da je njen poziv na dialog neresen. Protestniki so svoja stališča strnili v dokumentu, imenovanem sporazum za prihodnost, ki so ga ponudili oblasti in opoziciji. V njem zahtevajo oblikovanje tehnične oziroma vlade narodne enotnosti. Prvo tretjino njenih članov bi imenovala sedanja oblast, drugo opozicija, v tretji pa bi bile nestrankarske osebnosti. Na čelu vlade ne bi smel biti nihče iz vladajoče večine.
Če oblast tega ne bo sprejela, organizatorji protestov zahtevajo od opozicije, naj bojkotira vse volitve in parlament. Sporazum vsebuje tudi zahtevo, da vlada ne sme spreminjati zunanjepolitične usmeritve Črne gore, kar pa je vprašanje, ki povzroča globoke delitve v opoziciji. Kljub temu je večina opozicijskih strank deklarativno podprla sporazum, da bi se izognile očitkom, da so razbile proteste, in da bi ohranile kontinuiteto upora in števila protestnikov. Do njega se še ni opredelila desno usmerjena Demokratska fronta.
Grožnje z radikalizacijo
Sporazum je maksimalističen in nerealen. Sestavili so ga ljudje, ki nimajo dovolj političnih izkušenj. Svoj prostor pod soncem iščejo med obstrukcijo vladajoče politične in parapolitične strukture, velikimi pričakovanji tisočev ljudi na ulicah in heterogeno črnogorsko opozicijo, ki gleda predvsem na lastno korist. Organizatorji protestov lahko računajo, da bodo našli skupni jezik z opozicijo le glede bojkota volitev, dokler se ne bodo vzpostavili pogoji za izvedbo poštenih in svobodnih volitev.
Vladajoča Demokratska stranka socialistov (DPS) je proti oblikovanju tehnične vlade, ker lastno legitimnost črpa iz volilnih rezultatov in ker se lahko v zadnjih dveh letih pohvali z nekaterimi dosežki, kot je članstvo Črne gore v Natu. Po njeni oceni so protesti politični in opozicijski, in ne upor nezadovoljnih državljanov. Kot poudarjajo, ne bodo privolili v politično izsiljevanje, lahko pa se pogovarjajo o minimalni plači, višini davkov, ceni elektrike in izboljšanju življenjskega standarda ljudi. Poziv DPS k dialogu je verjetno neiskren, glede na to, da je doslej izigrala vse dogovore tako z opozicijo kot tudi z mednarodnimi partnerji.
Protestniki tudi napovedujejo, da bodo vztrajali na ulicah, dokler si oblast ne bo premislila zaradi strahu pred neredi. Ta poziv organizatorjev na radikalizacijo protestov je naletel na nezadovoljne odzive manjših opozicijskih strank in dela protestnikov na družbenih omrežjih. Takšen razplet si želi DPS, ker bi lahko protestnike obtožili, da rušijo državo. To bi šlo tudi na roko Đukanoviću, ki označuje za sovražnike države vse, ki odpirajo vprašanja o korupcijskih škandalih.
Ohranitev oblasti nima cene
Pričakovana podpora Zahoda, ki je rezerviran do dogajanja v Črni gori, je za zdaj še vedno račun brez krčmarja. Spremenili so se le naslovi v medijih. Če so lani še poročali o zmagi prozahodnega kandidata Đukanovića na predsedniških volitvah, ki se je uspešno uprl pritisku in vplivu Rusije, po novem pišejo o vladarju z najdaljšim stažem v Evropi, ki vlada državi, ujeti v korupcijo.
Na Zahodu še vedno pozivajo vse akterje, naj težave rešujejo v parlamentu. Črna gora tako ostaja ujeta med samozadostnostjo večjega dela opozicije, frustriranimi in nezadovoljnimi državljani in pripravljenostjo Đukanovića, da brani oblast za vsako ceno. Đukanović ne bi prostovoljno sestopil z oblasti, tudi če bi pobegli poslovnež Duško Knežević javno objavil avtentični posnetek, na katerem bi mu predal kuverto z denarjem, kot jo je bivšemu županu Podgorice Slavoljubu Stijepoviću.
