Tiskane izdaje
Afera je povezana s pobeglim podjetnikom Duškom Kneževićem, ki naj bi financiral Demokratično stranko socialistov (DPS). Čeprav sta se aferi Atlas in Kuverta znašli tudi na dnevnem redu parlamenta, poslanci niso sprejeli nobenih sklepov. Milo Đukanović je pomiril evropskega komisarja za širitev Johannesa Hahna, da afera ni nič posebnega, ker morajo le državne institucije opraviti svoje delo. Hahn je tako ocenil, da je Črna gora napredovala pri izpolnjevanju meril v poglavjih, ki se nanašajo na pravosodje, človekove pravice in svoboščine ter na varnost.
Prvi obračuni s korupcijo
Knežević je javno objavil video posnetek, ki prikazuje lastnika "Atlas skupine", kako je tedanjemu županu Podgorice Slavoljubu Stijepoviću, ki je sedanji svetovalec predsednika, izročil dve kuverti, eno s 47.500 in drugo s 50.000 evri. Kot trdi lokalni funkcionar iz Golubovcev je Stijepović denar iz prve kuverte razdelil strankarskim aktivistom DPS, po besedah posebnega tožilca Milivoja Katniča pa je bil v ta namen porabljen tudi denar iz druge kuverte. Tožilstvo še sumi Kneževiča, da je na čelu kriminalne združbe, ki je državo oškodovala za več sto milijonov evrov.
Za prvi veliki koruptivni škandal v Črni gori je pred leti poskrbel bivši predsednik Srbije in Črne gore, dolgoletni predsednik črnogorske skupščine in visoki funkcionar DPS Svetozar Marović, ki je priznal, da je bil šef kriminalne združbe, ki je proračun Budve oškodovala za več deset milijonov evrov. Čeprav je bil pravnomočno obsojen na tri leta in devet mesecev zapora, je v Beogradu, ki ga ne izroči Podgorici, in si puli lase, ker mu v Črni gori pobirajo milijone z računov in razprodajajo nepremičnine. Po Maroviću je očitno prišel na vrsto Knežević, ki pa se, kot vse kaže, nima namena predati brez boja.
Po oceni analitikov se Knežević ne bi znašel na udaru tožilstva, če mu Đukanović ne bi dal zelene luči za ta korak. Črnogorska javnost zato čaka, kaj bo Knežević še objavil na Instagramu in drugih družbenih omrežjih. V javnost za zdaj prihajajo le še njegove stare fotografije z Đukanovićem, poslovneži, direktorji, odvetniki in tožilci, Knežević pa trdi, da ima na zalogi še veliko obremenilnega gradiva.
Pobegli tajkun proti predsedniku
Predsednik se mora sicer braniti pred obtožbami in odgovarjati na neprijetna vprašanja tistih, ki jih je doslej ignoriral. Tako je na primer zanikal, da bi imel podjetja v tujini, ko pa so mu z dokumenti dokazali, da je ustanovil offshore podjetje na Cipru, se je zgovarjal, da ni vredno omembe, ker podjetje ni nikoli delovalo. Namesto z argumenti na nove obtožbe Kneževića odgovarja z besedami, da se ne spominja očitanih nepravilnosti ali pa, da gre za neumnosti pobeglega tajkuna.
Nekateri sklepajo, da se je začela resno krhati Đukanovićeva tridesetletna vladavina. Po njihovem nima več druge rešitve, kot da se sklicuje na prijatelja Alzheimerja. Spet drugi so prepričani, da bo Đukanović z lahkoto ugnal v rog Kneževića, če je znal prelisičiti bivšega srbskega vožda Slobodana Miloševića in se postaviti po robu ruskemu predsedniku Vladimirju Putinu ter zagotoviti Črni gori status novega paradnega konja širitve EU.
Kakšne so razmere v državi priča tudi podatek, da je v zadnjih štirih letih v mafijskih obračunih umrlo 38 ljudi. Morilci ubijajo sredi belega dne na gostilniških vrtovih polnih družin z otroci, na šolskih dvoriščih in pred otroškimi bolnišnicami. Žrtve mafijskih likvidacij so praviloma stari znanci policije, ki so bile že obsojeni za umore ali pa so registrirani kot pripadniki mamilaških klanov. Ali ni tudi to, da so na prostosti, dokaz, da nekaj ni prav v državi, ki je večkratno povezana z družinskimi in botrskimi vezmi?
