Pandemija nas potiska v nečloveškost 

Čeprav so primeri, ko so covidu-19 podlegli mladi zdravi ljudje – umrli so 16-letna Francozinja, dve leti mlajši vrstnik iz Portugalske, dvanajstletna Belgijka ... –, statistika kaže, da so v pandemiji posebej ranljivi starejši od 68 let ter ljudje s srčno-žilnimi in respiratornimi patologijami. Francozi, ki so za novim koronavirusom umrli v bolnišnici, so bili v povprečju stari 80,5 leta, skoraj 60 odstotkov je bilo moških, povečini doma na vzhodu države pa v Burgundiji, Pariški regiji, na Korziki ... – kjer so posledično najbolj obremenjene bolnišnice in nič manj domovi za starejše.

V sistemu domov za starejše, ki potrebujejo zdravniško nego, EHPAD – vanj je vključenih 7400 ustanov od 10.600, kolikor je vseh domov po Franciji – je od začetka zdravstvene krize do 2. aprila umrlo najmanj 884 oskrbovancev. Podatek, ki ga dolgo niso objavili, kaže jemati z zadržkom, saj je, kot poudarjajo tudi pristojni, število pokojnikov, ki so bili okuženi, najbrž precej višje in narašča iz dneva v dan.

Zaposleni po domovih so priče pretresljivih prizorov tihe hekatombe, ki jih je more pustiti neprizadete: tudi varovanci domov se počasi poslavljajo, tako je na jesen življenja, a še nikoli niso odhajali tako skupinsko in hitro. Da se ne bi širile okužbe, morajo tudi umirati sami, ne da bi se poslovili od bližnjih niti da bi sploh koga lahko držali za roko ... – zato je očitno, da nas pandemija potiska v nečloveškost.

Skrb za ljudi z avtizmom

Za povrhu se v francoskih domovih za starejše tudi organizacijsko spopadajo s pomanjkanjem kadra, ki ni bilo pripravljeno na pandemijo in se poskuša organizirati, kakor ve in zna, prav tako ni (bilo vsaj na začetku epidemije) zadosti zaščitne opreme. Kot so za Le Monde opozorili v domu v Salbrisu (departma Loir-et-Cher), je moralo umreti okrog deset starostnikov, da se je zganila regionalna agencija za zdravje in poslala pomoč v osebju in opremi. Zdaj solidarnost menda kolikor toliko deluje, kakor se poskušajo medsebojno razbremenjevati tudi francoske bolnišnice; paciente vozijo s helikopterji in hitrimi vlaki iz zelo prizadetih koncev v manj obremenjene regije.



Kljub temu osebje po domovih za starejše pravi, da česa podobnega sploh ne pomni, čeprav je vajeno ekstremnih razmer, tudi zaradi čedalje pogostejših poletnih vročinskih valov ... Zato so bodrilni nagovori najranljivejših skupin v pandemiji nujni, kar je jasno predsedniku Emmanuelu Macronu, ki je ob svetovnem dnevu zavedanja o avtizmu ljudem z avtističnimi motnjami in svojcem dovolil pogostejše izhode na kraje, kamor zahajajo običajno in kjer se počutijo varni.

​Kako biti bolj človeški?

Prepovedi obiskov v različnih zavodih in domovih je lahko razumeti, a porajajo tudi v Franciji pomisleke, ali se ni mogoče bolj človečno soočati s pandemijo. Prizori, ko osebje nagovarja oskrbovance v maskah in rokavicah ter smejo ti le še na stranišče, plašijo in, kot opozarja stroka, jemljejo veselje do življenja. Zavedanje, da domačih ne bo na obisk, da se nimajo česa veseliti, se za nikogar urediti, je uničujoče, osamljenost je huda, mnogi posledično odklanjajo hrano, nočejo iz postelje ... Zato je nujno načrtno spodbujati varovance, naj bodo aktivni in jim ne sme biti vseeno zase (za pričesko, red v sobi ...), stike s svojci pa jim pomagajo vzdrževati prek facebook strani. Za mnoge je vseeno prehudo, saj zaradi pešanja kognitivnih sposobnosti ne razumejo, kaj se dogaja.



Starost je v Franciji boleča tema, kajti že v normalnih razmerah se soočajo z najvišjim deležem samomorov pri starejših od 75 let v Evropi. Vsako leto si vzame življenje okrog 3000 oseb nad 65. letom, kar je tretjina samomorilcev. Kljub tolikim žalostnim zgodbam se zdi brezbrižnosti preveč: da starost nima zasluženega mesta v družbi, kažejo tudi nedavne podobe zapuščenih trupel okuženih starostnikov v Španiji.