Megalomanski geopolitični dogodek se je dopoldne začel v Elizejski palači, kjer je prvi francoski par po protokolu (vsakih 45 sekund) sprejel več kot 70 predsednikov države in vlade z vseh koncev sveta. Po sprejemu v palači so, kakor je predvajala televizija France 2, voditelji, med njimi je bil tudi slovenski predsednik Borut Pahor, sedli na avtobus(e) in se v dežju odpeljali na komemoracijo pred Slavolok zmage.
V skupnem vozilu ni bilo Donalda Trumpa, ki je iz varnostnih razlogov prispel na spominsko prireditev z nekoliko zamude v svoji blindirani limuzini, in prav tako ne Vladimirja Putina, ki se je na slovesnost s še več zamude prav tako po svoje pripeljal neposredno z letališča. Ko so bili zbrani vsi, so v prvi vrsti ob Emmanuelu in Brigitte Macron sedeli Trump v obvezni rdeči kravati, kanclerka Angela Merkel, Putin ..., ki so najprej prisluhnili ganljivim pričevanjem iz prve vojne; ta so v različnih jezikih – francoščini, angleščini, kitajščini in nemščini – tankočutno deklamirali mladi.
Hvalnica miru
Francoski predsednik Macron, ki je v teh dnevih pietetnega spominjanja obiskal številne francoske konce, na katerih so potekale bitke, je v nagovoru – hvalnici miru – pri Slavoloku zmage poudaril več plemenitih vidikov, ključnih za sedanjost in prihodnost sveta. Med drugim je opozoril na »domoljubje kot čisto nasprotje nacionalizma«, pozval: »raje se povežimo v upanju, kakor da se s svojimi strahovi postavljamo drug proti drugemu« in se zavzel za »mednarodno sodelovanje proti zapiranju, nasilju in prevladi«.
Še prej je, kakor v teh dneh ob 100. obletnici podpisa premirja poudarjajo na nič koliko slovesnostih po Franciji, spomnil na peklenskost morije 1914–1918. V tej totalni vojni – ki je uničila številne podeželske konce in izbrisala celotne vasi, kajti samo na francoska tla je bilo odvrženih milijardo granat – je umrlo deset milijonov vojakov in več milijonov civilistov, okoli šest milijonov vojakov je bilo ranjenih, pohabljenih, iznakaženih ali slepih, za pokojnimi je žalovalo okoli tri milijone vdov in kar šest milijonov sirot. Kot je slavnostno povedal, se je v prvi vojni bílo veliko še danes zvenečih imen, kot so Apollinaire, Blaise Cendrars, Julien Green, Jean Giono … ter, recimo, Charles Péguy in Alain-Fournier, ki sta padla že v prvih tednih, in nepreštevno drugih anonimnih mož.
V Parizu se je včeraj zbrala domala vsa svetovna politika.
Trpljenje vojakov, domačih in tistih, ki so se za Francijo kot »glasnico univerzalnih vrednot« prišli borit z različnih koncev sveta: iz Afrike, ZDA, Azije …, je bilo strašno, in prav tako veliko je bilo junaštvo žensk, ki so se angažirale po svojih močeh. V tej »človeški noriji« so celotne generacije izgubile »mladost, ideale in veselje do življenja«, naj so bili na strani poznejših zmagovalcev ali poražencev. »Zdi se daleč in vendar se je vse to dogajalo včeraj,« je bilo slišati Macrona, ki je pred zbrano svetovno politično elito pod Slavolokom zmage – simbolom padlih za domovino – opomnil, da »sledi niso izbrisane, ne v Franciji ne v Evropi ... in prav tako ne v spominu ljudi«. Zato se je ključno spominjati in zato lekcija velike vojne ne sme biti »mržnja med narodi niti pozaba preteklosti«, ampak je treba skoznjo »razmišljati o prihodnosti in bistvenem«.Premirje, podpisano 11. novembra 1918, namreč ni prineslo konca vojne, takojšnjega gotovo ne posebno na Srednjem vzhodu, kar je v govoru poudaril tudi prvi med Francozi in spomnil, kako je po letu 1918 – kljub poskusom vzpostavitve miru in mednarodnega sodelovanja, kljub razpustitvi imperijev, priznanju novih držav in novemu risanju meja ter posebno sanjam o politični Evropi – ekonomska in moralna kriza spodbudila vzpon nacionalizmov in totalitarizmov; in zato je 20 let pozneje spet pustošila vojna.
Svoj poučni govor je francoski predsednik privzdignjeno sklenil z besedami o zgodovinski odgovornosti, ki jo imajo današnji politični voditelji, da otrokom »prenesemo svet, o katerem so sanjale prejšnje generacije«, kajti skupaj je »zmaga mogoča«, pa naj gre za ekologijo, revščino, lakoto, bolezni, neenakosti, nevednosti, sodobne strahove, mračnjaštvo. Na koncu je vzkliknil, »naj živi mir med narodi in med državami, naj živijo svobodni narodi, naj živi prijateljstvo in naj živi Francija«.
Forum o miru
Po čustveno privzdignjeni komemoraciji, ob koncu katere je orkester mladih glasbenikov Evropske unije zaigral Bolero Mauricea Ravela, in po kosilu, na katerem so v Elizejski palači skupaj sedeli Marcon, Angela Merkel, Putin, Trump …, so popoldne v La Villette odprli prvi pariški forum o miru, na katerem bodo na Macronovo pobudo politiki, nevladniki, aktivisti in mnogi drugi tri dni razmišljali o multilateralizmu.
Donald Trump je bil jasen, da bo hodil svojo pot.
Povedno je, da na slavnostnem odprtju med približno 60 svetovnimi voditelji (z Borutom Pahorjem vred) ni bilo ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki se je raje šel poklonit na vojaško pokopališče in tako dal vedeti svetovni javnosti, kaj meni o multilateralizmu – v svojem slogu pač: najprej Amerika, zato pa je prišel Vladimir Putin. S forumom, ki ga bodo organizirali vsako leto, se želi Pariz postaviti kot svetovna prestolnica miru.Evropsko povedno sporočilo (prve svetovne vojne in sodobne politične dinamike) je, da ga je odprla kanclerka Angela Merkel, ki jo je bilo sploh na vseh slovesnostih videti tesno ob Macronu in je v nagovoru opozorila na številne sodobne izzive, grožnje in konflikte, od ekologije in revščine do trpljenja otrok. Za njo je zbrano svetovno politično elito s poudarki na podnebnih spremembah, migrantski problematiki, tehnološki preobrazbi sveta in podobnem nagovoril še generalni sekretar Združenih narodov António Guterres ...
Velik varnostni izziv
Včerajšnji zbor svetovne politike v Parizu je bil velik organizacijski in varnostni zalogaj (čeprav so bile Elizejske poljane zaprte, so se številni Parižani poskusili prebiti blizu komemoracije), za varnost je skrbelo kar 10.000 policistov, orožnikov in vojakov. Kljub temu so dopoldne, kot so pokazale kamere, pred ameriškega predsednika poskusile skočiti goloprse aktivistke Femen, medtem ko so se popoldne na Trgu republike povezali tisti, ki menijo, da populistični in protekcionistični Donald Trump minuli konec tedna ni imel kaj početi v Parizu – zanj da ob taki priložnosti ni prostora v svetovni prestolnici multilaterizma, odprtosti, plemenitih prizadevanj za sobivanje in mir.
Seveda si je želiti, da je za vsemi plemenitimi gestami, ki jih je izkazovala svetovna politična smetana – pa naj gre za gostitelja Macrona ali za desetine predsednikov držav in vlad, ki so se zbral na komemoraciji ob slavoloku zmage, kot so Angela Merkel, Donald Trump, Vladimir Putin, Recep Tayyip Erdoğan ..., oziroma so se pozneje udeležili in nastopili na prvem pariškem forumu o miru v La Villette –, vsaj nekaj iskrenosti in se ne bo pokazalo, da je bilo vse le kratek fotogenični premor med diktaturo realpolitike nad moralo. A sporočilo, ki ga je svetovni javnosti v teh zapletenih časih vedno večjih egoizmov, mračnjaštva in vse bolj sproščenih primerjav s 30. leti preteklega stoletja želel podati francoski predsednik, se zdi na dlani: predstavlja se kot glasnik odprtosti, Evrope in multilateralizma.