Prva politična vrsta razmišlja o miru

Pariz – Dogodek bo megalomanski, kajti danes bo prišlo v Pariz okoli 100 delegacij z različnih koncev sveta. Ob 100. obletnici konca prve svetovne vojne se bodo najprej poklonili žrtvam, zatem bodo številni svetovni voditelji na prvem pariškem forumu razmišljali o miru v sodobnem ustroju sveta.

A še preden so se razprave začele, nekateri označujejo mirovni forum – ki se ga po napovedih ameriški predsednik ne bo udeležil, čeprav bo prišel v Pariz na spominsko slovesnost – za protitrumpovski vrh ... Francoski voditelj Emmanuel Macron se pač poskuša uveljaviti kot človek multilateralizma in odprtega sodelovanja.

Geopolitično pomembno povabilo uradnega Pariza svetovnim voditeljem še zdaleč ni najpomembnejše, kar v teh dneh določa Francijo. Od oktobra po državi potekajo komemoracije za žrtvami prve svetovne vojne – med njimi je bilo 1,4 milijona francoskih vojakov, ki so pustili za sabo okoli 600.000 vdov in milijon sirot –, nemalo je razstav, izšle so številne vojne knjige in nič manj filmov.

 V četrtek dopoldne, denimo, so se na pariškem pokopališču Père-Lachaise poklonili poetu in vojaku Guillaumu Apollinairu, ki je hudo ranjen resda preživel grozovite strelske jarke, ne pa tudi španske gripe; umrl je 9. novembra 1918. Pomembno je, da so ob številnih postaranih ljubiteljih Apollinairovega svobodoljubnega lika in besede na pokopališče prišli dijaki (gimnazije Voltaire) in ganljivo brali njegovo poezijo. Sporočilno je tudi, da je pesem v nemščini recitiralo nemško dekle. Apollinaire bi bil presunjen, smo slišali zbrani. A kristalno jasen je bil prav tako nagovor pariške podžupanje, pristojne za spominske vojaške slovesnosti, Catherine Vieu-Charier, ki je poudarila, da so se v bran francoskih vrednot, kot so svoboda, enakost, bratstvo, med prvo vojno odpravili na fronto številni tuji prostovoljci.

»Med njimi so bili številni Judje tako iz Rusije in Poljske kot iz drugih delov Evrope, odločeni, da se bodo žrtvovali za Francijo. Veliko tistih, ki so preživeli in bili odlikovani za pogum, je bilo nato med drugo svetovno vojno ubitih – a zaradi tega v tedanji sramotni vichyjski vladi nihče še s prstom ni mignil … In zato si Pétain ne zasluži, da bi izgovorili njegovo ime.« Govornica se je med vrsticami obregnila ob predsednika Macrona, ki je pred dnevi razburil duhove z (ne do konca v zgodovinski kontekst postavljeno) izjavo, da je bil Pétain »velik vojak« prve svetovne vojne.

Medtem ko so neredki na desnici in v skrajni desnici brž speljali vodo na svoj mlin in ideološko pritrdili, da je bilo junaštvo Philippa Pétaina v veliki vojni neizpodbitno, so na levici, v skrajni levici in judovski skupnosti ogorčeno dvignili glas, češ da je bil predvsem antisemit in izdajalec druge vojne. Čeprav so v Elizeju polemiko, ki zdaj polni časopisje, označili za lažno, se je razjasnilo, da predsednik danes vendarle ne bo šel pred palačo Invalidi, da bi se poklonil ​maršalom in voditeljem prve vojne, med katerimi je bil tudi poznejši predsednik vlade v Vichyju.

Življenje je iskrivega duha

Pred Apollinairovim grobom, kjer se na dan njegove smrti vsako leto zbere nemalo častilcev lepe besede, je bilo slišati tudi, da vojna vedno uniči tudi najlepše v človeku: mladost, ljubezen in poezijo. Zato je ključno, da se spominjamo preteklosti in prenašamo spomine na mlade rodove, mi je v pogovoru za Delo dejala pisateljica Gaëlle Josse, ki, kot pravi, ni prepričana, da smo se iz preteklosti sposobni česa naučiti. »Vendar nismo brez korenin in kar tako prišli od nikoder. V teh časih, ko pouk zgodovine v šoli poraja številna vprašanja, je pomembno, da nas tudi v javnem prostoru nagovarjajo s temami, kot je vojna. Saj to je zgodba naših staršev in starih staršev.« Tistega, ki v teh dnevih hodi po Parizu, zato nekako morajo s pročelja Napoleonove kasarne (ki je del mestne hiše) nagovoriti velike fotografije predmetov, ki so ostali za vojaki prve svetovne vojne. Presunljivo je, koliko iskrivega duha pokaže življenje tudi v najhujših razmerah: ker nekateri niti v strelskih jarkih niso zmogli brez glasbe, so si iz čutare naredili violino.

Oči svetovne javnosti

Nujno je občutljivo od blizu in drobno gledati človeški svet, da bi ga dojemali prav in bi hoteli sobivati, in ključno se je ozirati v (kolonialistično) tragiko velike vojne, da bi lažje razmišljali o prihodnosti. Da si je to nalogo naprtil predsednik Macron, neredki razumejo tudi kot politični manever: jutri, ko bo ob praznovanju 100. obletnice podpisa premirja Francija gostila okoli 70 svetovnih voditeljev, od Vladimirja Putina in Angele Merkel do Donalda Trumpa ter mnogih drugih, tudi našega predsednika Boruta Pahorja, bodo v mesto luči usmerjene malone vse oči.



Pisateljica Gaëlle Josse upa, da ne bo za vsem tem ostala samo lepa skupna fotografija in da ne gre Macronu, kot je za Delo dodal sociolog Laurent Jeanpierre, predvsem za to, da bi si utrdil podobo na mednarodnem, posebno evropskem parketu, in da si predvsem ne popravlja tiste doma, kjer mu priljubljenost zdržema pada. »Zanimivo je, da predsednik države, kakor mnogi drugi novinarji in intelektualci, ob tej priložnosti sploh ne govori toliko o prvi vojni, ampak vleče vzporednice med časom med obema vojnama, med takratnimi fašizmom, nacizmom, stalinizmom, in sodobnostjo. Nekateri verjamejo, da si želi še poglobiti razkol med populisti, pa naj bodo ideološko desni ali levi, ter med liberalci, ki jih predstavlja sam. Ne zdi se mi prav tako poenostavljati, kajti današnji čas je vendarle drugačen od tridesetih let, sploh pa se ga ne da primerjati s tem obdobjem brez razumevanja velike vojne.«

Strah pred senco

Danes bo uradni Pariz gostil malone vse ideološke barve sveta, tudi Putina in Trumpa, ki naj bi se, kot je brati o bojaznih po francosko, srečala čim bolj na kratko; da ne bi medijsko zasenčila vendarle Macronovega svetovnega dogodka.