Plamen upanja na balkanski migrantski poti

Bihać – Plamen upanja v Veliki Kladuši ni le prispodoba. Kdor je živel v bedi in v vojni, nato pa prepešačil pol sveta, se gotovo ne bo predal tik pred ciljem. Toda med čakanjem na srečo, da se bodo le prebili mimo hrvaške in slovenske policije, imajo ljudje v migrantskem centru Miral tudi povsem pravi ogenj. Za gretje, kuhanje in upanje.



Razmere v migrantskih centrih niso vredne človeškega življenja. Spanje z več ljudmi v eni postelji, enolična hrana, številne poškodbe zaradi policijskega nasilja, sedaj pa ljudi preganja še mraz.

Toda marsikdo od teh ljudi ni nikoli živel bolje, četudi ne prihaja z vojnega območja. Domača realnost so bila barakarska naselja, v najboljšem primeru soseske brez vode in elektrike. In tudi državno nasilje v resnici ni nič novega, vsaj ne za te ljudi.

Ponosno dvigovali pokrovke

V migrantskem centru Miral v Veliki Kladuši zato znajo poskrbeti zase. Med čakanjem na nov poskus preboja do Evropske unije je središče dogajanja odprta kuhinja; del dvorišča so pokrili in postavili več gorišč in miz, okoli ognja pa se ljudje gnetejo od ranega jutra do trde noči.



»Pri nas je vedno hrana!« je vzkliknil pakistanski fant, ki se je med gorišči in lonci sukal, kot da nastopa v kuharski oddaji. Vendar na dvorišču ni bil edini spretnež. Približno pet korakov stran od odprte kuhinje je druga skupina fantov igrala nogomet, druščina pa je pokazala precej trikov in akrobacij z žogo.



»Na, popij čaj in se malo pogrej,« je pristopil starejši moški ravno med spremljanjem napete nogometne tekme tri na tri. Podal je plastični kozarec črnega čaja z mlekom, notri pa je bilo toliko sladkorja, da bi lahko žlička stala pokonci.

Čaj so kuhali v treh loncih, v vseh drugih posodah se je hrana razlikovala. Kuharji so ponosno dvigovali pokrovke in kazali, kaj ustvarjajo. V enem loncu so pekli krompirček, ki so ga predhodno namočili v začinjeno jajčno kremo, zraven so cvrli nekakšne kruhove cmoke, kakšen meter stran so kuhali piščančjo obaro in riž, manjkale niso niti sladke dobrote. Vse pripravljajo sproti. Na mizah režejo zelenjavo in gnetejo testo, se kuhanje nikoli ne konča. Ogenj vzdržujejo s kosi lesenih palet ali kakšnim drugim kosom lesa, ki ga najdejo v bližini migrantskega centra.

Najpomembnejša je dneva rutina

»Hrane v migrantskem centru je malo, zato se moramo znajti sami,« je povedal Bangladeševec. Čeprav je večji del dneva v kuhinji, hrano zgolj kupuje, saj so ognjišča razporejena vnaprej. Pregled nad vsem ima možak v posebni kolibi tik ob kuhinji. Sestavljena je iz kovinskih drogov, notri ima klopco in zraven majhno ognjišče za kuhanje čaja. Tam sedi kot baron in vsakega prišleka pričaka z mahanjem in s povabilom na čaj.



A poleg boljše hrane je odprta kuhinja pomembnejša zaradi njihove dnevne rutine, da ima vsakodnevno življenje v migrantskem centru vsaj nekaj smisla. To je opazno tudi po razpoloženju ljudi. V kuhinji so dobro volje, saj jim z nasmehom hitreje mine dan, medtem ko se njihovo obnašanje v bivalnih prostorih hitro spremeni, skorajda oveni.

Kot pravi bazar

Čaj sicer stane pol konvertibilne marke, krompirček eno marko, riž z zelenjavo dve marki, vendar so mi kot gostu ponujali vse zastonj. V zameno so pričakovali le pohvalo, kar pa je bilo ob tako okusnih jedeh nekaj najlažjega in spontanega. »Brate, ti samo jedi,« (Brat, ti samo jej) je v smehu pristavil pakistanski kuhar, ki je v Veliki Kladuši že poldrugo leto. »Smo kot pravi bazar, imamo vse,« je še navrgel med mešanjem krompirčka v vrelem olju.

Sestavine kupujejo v bližnjih trgovinah z vsakodnevnim zaslužkom, zraven porabljajo privarčevani denar ali pa tisto, kar jim pošlje družina z drugega konca sveta. In v kakšnem žepu se najde še prav posebno bogastvo – domače začimbe.








---------------
_{Avtor je zaposlen v Delovnici.}