To ni bil begunski center, ampak džungla brez vsega

Nekdanje begunsko taborišče so z bagri zravnali z zemljo. Vse povprek so raztresene in uničene najnujnejše življenjske potrebščine, ven štrli zgolj nekaj palic polomljenih šotorov in oguljena drevesa. Kot da je območje prizadel potres ali cunami.

Pohojen sneg, pomešan z blatom in zemljo, je kazal, da zadnje mesece v Vučjaku niso prebivali le redko poseljeni lastniki kmetij, vaških hiš in vikendov. Pot skozi vas je shojena in zvožena od skrajnega levega konca do skrajnega desnega roba, in to tako močno, da tega niso mogli storiti le občasni sprehajalci.





Ljudje iz taborišča so to pot nazadnje teptali prejšnji teden, a že davno tega je bilo poteptano vsakršno človeško dostojanstvo, ko so ujete ljudi pred vrati Evropske unije sploh usmerili na nekdanje smetišče nevarnih odpadkov. Isto pot so namreč zadnja desetletja teptali tudi tovornjaki s strupenimi odpadki in kemikalijami iz bolnišnice in tovarn iz širše okolice Bihaća.

Razlika je samo v papirju

Glasno tišino uničenega taborišča so v daljavi prekinile premikajoče se kretnje. Bil je človek. S počasnim korakom je postopal med polomljenimi bivališči, odkrival šotorska krila, premaknil kakšno vzmetnico in odmikal raztrgane torbe. Kot da je zadnji preživeli in upa, da bo med ruševinami našel še kakšen znak življenja.

Iskalcu življenja je ime Abdul in prihaja iz Afganistana. Kaj več se zaradi jezikovnih razlik sprva nismo mogli sporazumeti, zato je prek mobitela s prevajanjem pomagal Ramazan, afganistanski fant, ki je imel to srečo, da je v Sloveniji dobil status begunca. In prav ta dva rojaka, vsak na svoji strani telefonske linije, sta žalostna prispodoba vseh zablod in nesmislov evropske azilne politike. Nekdo je (lahko spet) človek, nekdo (je še vedno) ilegalec. Razlika je samo v papirju.



»Prišel sem nazaj, če lahko najdem kakšno toplo obleko,« je spregovoril Abdul s počasnim in tihim glasom. V eni roki je imel vrečo »novih« oblek in v drugi zložen šotor. Toda ker je bil šotor prevelik in najverjetneje tudi polomljen, ga Abdul ni vzel s seboj.

Tik pred mrakom je mraz pritisnil še močneje. Iz naših ust se je sapa spreminjala v meglice, Abdul se je tresel, na vlažnih laseh so se mu pričele delati kapljice. Ker je stal na mestu, ga je zeblo še bolj, toda brez nervoze je nadaljeval pogovor. »Zdaj grem proti Sarajevu. Najprej peš do Bihaća, nato bom poskušal dobiti mesto na avtobusu za Sarajevo,« je pristavil.

Na pot ni šel sam. Iz edine zidane stavbe na smetišču se je pojavil Abdulov prijatelj. Izstopil je praznih rok, vsem nam se je nasmehnil, pomahal z desnico in nato iskal najprej na drugi strani taborišča.

Kajti še tako poteptan človek ne izgubi gona po preživetju.

Sneg, blato, stavka ...

Še prejšnji ponedeljek je bilo v taborišču Vučjak petsto ljudi. V nevzdržnih razmerah so živeli več tednov. Prvi sneg jim je porušil šotore, v znak protesta so gladovno stavkali, vendar so si po prigovarjanju uslužbencev Rdečega križa premislili. Ker so se prizori grozljivega stanja širili onkraj bosanskih in evropskih meja, je bil mednarodni pritisk na lokalne oblasti premočan, zato so ljudi prejšnji teden preselili v migrantska centra Ušivak in Blažuj v sarajevskem kantonu. Prav to je glavni razlog, da se je proti glavnemu bosanskemu mestu namenil tudi Abdul, saj so migrantski centri v Bihaću in Veliki Kladuši polni.



Za selitev so ljudje v taborišču sicer najprej izvedeli od novinarjev. Kmalu zatem so prispeli uslužbenci mednarodnih organizacij in opravili selitev proti Sarajevu. Selitev je bila hitra, zato ljudje kaj veliko niso vzeli s seboj.

V enem od krožnikov na smetišču je tako še vedno zmrznjena juha s korenjem in fižolom. Približno tri korake stran je ognjišče na prostem. Drva so pogorela le na pol, zraven je prevrnjen lonec, okoli ležijo otrdele testenine. Pod nogami škripa sneg, na bolj uhojenih stezicah se stopala pogrezajo v blato. Snežna odeja je prekrila vzmetnice, raztrgane obleke in čevlje. Odprte konzerve ležijo v bližini ostalih zapuščenih ognjišč, v taborišču so ostale večje torbe in kovčki.

Strupi ogrožajo tudi pitno vodo

Zadnjih šest mesecev je človeško trpljenje iz svojega vikenda spremljal možak srednjih let iz Hrvaške. V Vučjak hodi na oddih in zaradi urejanje vrta, zaradi ljudi v taborišču pa je imel precej težav. Ko ga ni bilo, so mu dvakrat vdrli, toda bolj kot na vlomilce je jezen na nekatere druge. »Krivi so vsi politiki in uradniki, ki dovolijo takšno razčlovečenje,« je spregovoril med popravljanjem lesenih vrat. »Očitno je, da so vdrli zato, da prespijo na toplem. Nič drugega iz hiške niso vzeli ali poškodovali.«



Svojega imena noče razkriti, ker ima lahko težave na mejnem prehodu. Oddahnil si je, ker so taborišče v Vučjaku zaprli, a ne zaradi sebe, temveč zaradi ljudi, ki so tam živeli. »To ni bil begunski center, ampak džungla brez vsega – brez ustrezne hrane, brez elektrike, brez vode,« je zmajeval z glavo.

»Ko sem gledal, kako prihajajo ljudje v kolonah v Vučjak, sem se spomnil, kako so v kolonah vozili Žide v koncentracijska taborišča. Enaki prizori!« je začel govoriti bolj jezno. »Resda beguncev zdaj ne uplinjajo, toda zaradi strupov v podtalju bi lahko hitro kaj eksplodiralo. Samo čakal sem, kdaj bo v Vučjaku počilo.«

Na smetišče so nevarne odpadke odlagali zadnjih trideset let. »Strupene kemikalije ves čas ogrožajo tudi vodni dotok za polovico Bihaća,« je govoril možak. »To je očiten primer, da kdor ne skrbi dobro za tujce, ne skrbi dobro niti za svoje ljudi.«

»Vrnil sem bom v Bihać«

In čeprav so mu vdrli in ima vikend le sto metrov stran od taborišča, ne premore niti trohice sovražnosti. »Mi smo tega vajeni, zato med nami ni pretiranega sovraštva,« je razmišljal. »Verjetno bo drugače v Sarajevu. Tamkajšnji domačini so lahko bolj nastrojeni proti tujcem.«

Toda tujci ne bodo zapustili Sarajeva zaradi lokalnega sovraštva. Šli bodo zato, ker še vedno sanjajo, da bodo v Evropski uniji našli raj – pošteno plačilo za pošteno delo.

»Vrnil sem bom v Bihać,« je zatrdil tudi Abdul. In znova odšel proti hrvaški in slovenski meji.