Tiskane izdaje
Politolog Skelzen Gashi v knjigi Zgodovina Kosova v šolskih učbenih Kosova, Albanije, Srbije, Črne gore in Makedonije ugotavlja, da vsi brez izjeme prikazujejo dogodke selektivno in da prikrivajo ali ponarejajo zgodovinske podatke. To ne vodi k premagovanju preteklosti in k spravi, temveč v nove delitve.
Učbeniki molčijo o tujih žrtvah
Ključna je ugotovitev, da se vsi ukvarjajo z zločini nasprotne strani, molči pa se o lastnih zločinih. Po navedbah Gashija spiralo nasilja v novejši zgodovini Srbije in Kosova, ki se je začela leta 1978 in trajala do leta 1999, kosovska stran opisuje s sovražnim besediščem, pri čemer povečuje tudi število albanskih žrtev, medtem ko srbska stran ignorira genezo konflikta in sploh ne omenja zločinov, ki jih je storila Srbija.
V srbskih učbenikih ni podatka, da je bilo pregnanih skoraj milijon Albancev, v kosovskih pa ni niti besede o pregonu več kot 100.000 Srbov s Kosova. Srbski zgodovinarji pišejo o več kot 500 ubitih med bombardiranjem Nata, zamolčijo pa, da je bila med njimi več kot polovica albanskih žrtev. V kosovskih učbenikih je zapisano, da so srbske sile ubile 15.000 Albancev, kosovska knjiga spomina pa navaja 7.864 ubitih albanskih civilistov v letih od 1998 do 2000.
Na Kosovu in v Srbiji dobrega sodelovanja med Srbi in Albanci v sedemdesetih prejšnjega stoletja ne omenja nihče, čeprav je privedlo do vzpona na Kosovu. Tako tudi ne, da so se Srbi in Albanci leta 1389 z ramo ob rami borili proti otomanskemu imperiju v kosovski bitki. Gashi kot svetlo točko med zgodovinskimi učbeniki izpostavlja Črno goro, ki edini v regiji pišejo o sodelovanju med Srbi in Albanci. V makedonskih učbenikih dogodkov na Kosovu v devetdesetih ne omenjajo niti z besedo.
Zgodovina v vsaki haaški sodbi
Po navedbah Jelene Krstić iz helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji v srbskih učbenikih pretiravajo tako s številom srbskih žrtev kot izseljenih Srbov. Tako naj bi bilo med bombardiranjem Nata ubitih med 1200 in 2500 civilistov, o spopadu z Albanci in njihovimi zavezniki pa pišejo etnično pristransko in brez utemeljitev na podlagi dejstev. Krstićeva ocenjuje, da učbeniki pripravljajo mlade na nove cikluse nasilja, svoj delež pa prispevajo tudi njihove družine, mediji in splet.
Tega mnenja je tudi aktivist Žensk v črnem Stefan Milosavljević, ki še pravi, da so učbeniki orodje v rokah politične elite in da služijo za prikrivanje resnice o srbskih zločinih. Zgodovinarka Marijana Toma je izpostavila, da je o vojnah na območju bivše Jugoslavije na voljo 1.600.000 dokumentov haaškega sodišča, zgodovinski kontekst vojn, ki ga ni v učbenikih, pa vsebuje vsaka haaška sodba. Te so dosegljive z nekaj kliki, novonastale države, kar velja tudi za Hrvaško in BiH, pa bodo očitno še naprej vztrajele le na tujih zločinih.
