»Ne bi mogli reči, da ima naš obstoj pomen samo zato, ker ima konec. Nekje, na neki točki, je pač določen konec življenja, a le kot priročen opomnik na pomen obstoja ali kot posredna prispodoba njegove omejenosti.« Tako piše Haruki Murakami v delu O čem govorim, ko govorim o teku.Mar govorimo o maratonu? Ali o življenju nasploh? Ali o političnih projektih, kot je združevanje Evrope ali izstop iz Unije? O vsem tem govorimo v duhu maratona kot o stanju človeškega duha in telesa, ki je pokazalo, da je smisel zgolj v tem, da se konec doživi kot veličastni začetek. »Ne verjamem v omejitve,« je dejal kenijski maratonec Eliud ...