Tiskane izdaje
Kosovsko politično prizorišče je vključno z vladajočo koalicijo razdeljeno na nasprotnike in zagovornike carin. Kosovo je drugič tarča kritik in nanj pritiskajo ključni zavezniki, kot so ZDA in EU. Pritisk Washingtona na Prištino, ki je hotela odpraviti zakon o posebnem sodišču za vojne zločine pripadnikov Osvobodilne vojske Kosova, je prvič zalegel.
Kosovsko jabolko razdora
Glavna ovira za odpravo carin je Ramush Haradinaj, ki naj bi ga podpirali albanski lobi v ameriški administraciji in nasprotniki politike predsednika Donalda Trumpa. To naj bi ga opogumilo, da nasprotuje vsem, ne le predsedniku Hashimu Thaçiju, ki velja za njegovega največjega političnega tekmeca. Vodjo evropske diplomacije Federico Mogherini je razglasil za sovražnico Kosova, evropskega komisarja za širitev Johannesa Hahna, generalna sekretarja Nata in ZN, Jensa Stoltenberga in Antónia Guterresa, pa za prijatelje Srbije.
V nasprotju s Thaçijem, ki je napovedal, da bo odstopil ali razpisal referendum, če parlament ne bo podprl sporazuma, ki bi Kosovu prinesel tri občine na jugu Srbije, je Haradinaj proti ideji o zamenjavi ozemelj. Kot je pojasnil Thaçi, ne bi prekršil ustave, vendar je ustavo mogoče tudi spremeniti. Haradinaj je poudaril, da so mejo med Srbijo in Kosovom potrdila mednarodna sodišča, Priština pa ni za zamenjavo ozemlja, tudi če bi to bila cena za srbsko priznanje kosovske neodvisnosti.
Nepredvidljivi ameriški predsednik
Poročevalec evropskega parlamenta za Srbijo David McAllister je pojasnil, da je Bruselj upošteval idejo o zamenjavi ozemelj, vsaka rešitev pa mora biti dogovor obeh strani in prispevati k regionalni stabilnosti ter biti skladna z mednarodnim pravom. Čeprav je zamisel na začetku naletela na velik odpor, so lobisti očitno dobro opravili svoje delo. Železno načelo Zahoda, da je treba za vsako ceno preprečiti etnične delitve, ni več tako trdno.
Nekdanji visoki nemški diplomat Christian Schwarz-Schilling je znova opozoril, da bi ozemeljske zamenjave odprle Pandorino skrinjico. Ne le na Balkanu, kjer ne bi bila ogrožena le BiH, temveč bi postala realna opcija tudi združitev Albanije in Kosova. Po tem scenariju bi lahko Sandžak zahteval združitev z BiH, Republika Srbska pa s Srbijo. Postavlja se vprašanje, kaj bi bilo v Severni Makedoniji, kjer bi lahko Albanci zahtevali etnično čisto državo. Tu so še Romunija, Grčija, Španija in druge države.
Schwarz-Schilling je sklenil z oceno, da so v to igro vstopile ZDA, ki so se strinjale s pogajanji o zamenjavi ozemelj med Srbijo in Kosovom. Kaj pomeni preobrat v dosedanji politiki ZDA na Balkanu, je mogoče samo ugibati. Nekateri analitiki ugibajo, da se je Trump dogovoril z ruskim kolegom Vladimirjem Putinom o delitvi vpliva na Balkanu. Drugi so prepričani, da bi rad Washington omejil rusko prisotnost v regiji. Glede na nepredvidljivost ameriškega predsednika ni mogoče predvideti, kaj je res v ozadju, dejstvo pa je, da lahko Srbija in Kosovo brez ameriške podpore le sanjata o zamenjavi ozemelj. Če bo šel razvoj dogodkov v to smer, razbitin v Evropi ne bodo pobirale države, ki rišejo nove meje, temveč EU.
