Najbolj jezni rumeni jopiči so si spet dali duška na Elizejskih poljanah, kjer so – primerljivo vandalski so bili decembra lani – uničevali kioske, butike, restavracije in celo banko, med drugim so razdejali znamenito restavracijo Fouquet's. Medtem ko na družabnih omrežjih ni malo kričanja, češ, tako je prav: Fouquet's je simbol oligarhije po francosko, je po drugi strani ogromno ogorčenja, kako z zažiganjem lokalov protestniki uničujejo življenje ljudem, ki pošteno delajo. Človeka, ki si služi kruh s časopisnim kioskom, ni mogoče označiti za milijonarja.
Nič več manifestiranja
Predsednik Emmanuel Macron, ki je minuli konec tedna smučal, kar mu zdaj (demagoško?) zameri nič koliko Francozov, je prepričan, da bo z »odločnimi ukrepi v čim krajšem času« poostril politiko – tako je bilo v ponedeljek slišati, kako bo vlada, da bi se izognila ponovnemu pouličnemu pustošenju, požiganju in plenjenju, prepovedala manifestacije na sloviti pariški aveniji. Za Macrona so »sokrivci vsi«, ki so se v soboto, med tako imenovanim 18. dejanjem rumenih jopičev, zbrali tam. Prišlo jih je približno 1500, medtem ko se je po Franciji povezalo 32.000 nezadovoljnežev.
Dan prej se je končala nacionalna razprava, h kateri so bili povabljeni vsi Francozi. Ob koncu in še preden bi predloge državljanov povezali v sintezo ter posredovali h končnim odločevalcem, se razmere še zdaleč niso umirile in se ne zdijo nič boljše kot pred meseci. Tudi zato ne, ker priliva olja na ogenj opozicijska politika, zlasti skrajna, čeprav tudi na razklani zmerni levici in desnici opozarjajo, da je, recimo, »tolikšna nemoč države v odnosu do rumenih jopičev nesprejemljiva«.
Kdo stoji za kom?
Nekoliko zarotniško je mogoče preigravati, da bi lahko v okviru gibanja rumenih jopičev razbijaški skrajneži (spodbujeni iz radikalnega ozadja?) razsajali vsaj do majskih evropskih volitev. V soboto bo jasno, koliko jih bo vladajočemu macronizmu uspelo ukrotiti (prejšnjo soboto je policiji spodletelo, zaradi česar so odletele tri najvišje glave pariške policije) in koliko si lahko gibanje povrne predvsem civiliziran obraz.
Politolog Xavier Crettiez je v intervjuju za Le Monde poudaril, da je tokratno gibanje prešlo iz tradicionalnega dojemanja pojma »manifestacija« v ponavljajoče se izgredništvo, kar jasno kaže nespoštovanje pravil institucij in tradicionalnih kodov protestiranja. Zato protestov nihče več ne prijavlja, s čimer kažejo svoj odnos do države: s takšno, kot je, nočejo imeti ničesar. Posledice so kaotične, predvsem pa tudi analitike bega vprašanje, kako je mogoče, da vse skupaj tako dolgo traja.
»Ne gre več samo za izgrede, ki so navadno spontani in sporadični, ampak bo treba za ta nov način državljanskega delovanja izumiti poseben izraz,« je poudaril Crettiez, ki vidi vzroke za socialno radikalizacijo predvsem v »povečani policijski represiji«.
Nasilna plat zgodbe
Tudi francoski pisatelj Éric Vuillard, ki se je pred kratkim mudil v Ljubljani, je za Delo poudaril, da ni mogoče spregledati silovitega nasilja države. »Med rumenimi jopiči je, mislim, kakih dvajset ljudi izgubilo oko. Ne poznam natančnih številk, a nekateri so ostali brez roke, veliko jih je poškodovanih. Več kot 7500 [pogovarjala sva se na začetku marca] je bilo pridržanih, kar je ogromno, za manjše mesto. Nasilja države, torej nasilja vlade, je zares veliko. Vznemirja tudi, da je država [preden ni Macron sredi januarja zagnal nacionalne debate] tako dolgo molčala. Več tednov ni bilo skoraj nobene reakcije, pa tudi način poteka debate se zdi problematičen; vprašanje je, koliko lahko govorita obe strani, koliko je recipročnosti.«
Medtem se pogled na gibanje rumenih jopičev polarizira: po zadnji, sobotni javnomnenjski raziskavi, ki so jo izvedli v Opinionwayu, ga podpira 49 odstotkov Francozov, 48 odstotkov pa zavrača. Sodeč po burnih odzivih na družabnih omrežjih je razkol med obema stranema globok, zmerjavk na račun (malo)umnosti in agresivnosti tako enih kot drugih pa je ogromno in nimajo meja.