Še vedno »dama«?

Ko je organizacija za zaščito človekovih pravic Amnesty International leta 2009 podelila nagrado ambasadorke vesti burmanski junakinji Aung San Su Či, je bila ta še vedno v hišnem priporu v Rangunu. Brezkompromisno je zagovarjala demokracijo in mir, zato jo je tedanja generalna sekretarka te organizacije označila za »simbol upanja, poguma in neminljive zaščite človekovih pravic«.

Ta teden se je Amnesty International odločila odvzeti nagrado dejanski burmanski voditeljici, sedanji generalni sekretar Kumi Naidoo pa je pojasnil, da se je organizacija tako odločila zato, ker Aung San Su Či »zanika, kako hude in obsežne poboje so zagrešili [nad pripadniki ljudstva Rohinga], kar dejansko pomeni, da je zelo malo verjetno, da se bo stanje izboljšalo«. Aung San Su Či, je povedal Naidoo, ni več simbol upanja in poguma.
 

Pritiski za odvzem Nobelove nagrade

Nagrada Amnesty International je samo eno od številnih priznanj, ki so jih odvzeli burmanski voditeljici, odkar se je začel prikrit eksodus pripadnikov ljudstva Rohinga iz njihovih vasi v burmanski zvezni državi Rakhajn. Toda tudi opozorila komisije za človekove pravice OZN, da je to genocid, zaradi katerega bi Aung San Su Či in vodja burmanske vojske general Min Aung Hlaing lahko prišla pred sodišče, niso vplivala na njeno mnenje. Burmanska državna svetnica in zunanja ministrica – to sta njena uradna položaja – je dosledno zavračala obtožbe, da je to etnično čiščenje, in niti za trenutek ni pokazala, da je zmožna sočustvovati z ljudmi, ki trpijo strahote brutalnega preganjanja. Mednarodna javnost je celo pritisnila na Nobelov odbor v Oslu in zahtevala, naj Aung San Su Či odvzame Nobelovo nagrado za mir, ki jo je prejela leta 1991 (tudi takrat je bila v hišnem priporu), vendar so člani odbora pojasnili, da podeljujejo priznanje za pretekla dejanja in da je to, kar počnejo dobitniki nagrade po podelitvi, druga zgodba.



In res je tako. Aung San Su Či je v ponedeljek prispela v Singapur na srečanje državnih voditeljev in premierov držav članic Aseana (združenje držav jugovzhodne Azije) ter takoj prvi dan pozvala tuje vlagatelje, naj začnejo vlagati svoj kapital, kakor je povedala, v »zadnje obmejno območje jugovzhodne Azije«, kjer je na voljo veliko mladih delavcev in neizkoriščenih virov. Združenje Asean je pozvala, naj pomaga poskrbeti za 2260 pripadnikov ljudstva Rohinga, kolikor jih bodo v prihodnjih tednih vrnili v Rakhajn iz begunskega taborišča v Cox's Bazarju v Bangladešu.
 

Vasi zravnane z zemljo

Vrnitev beguncev še dodatno škodi moralnemu ugledu burmanske voditeljice. Potem ko je bilo približno milijon pripadnikov ljudstva Rohinga prisiljenih pobegniti iz Burme v Bangladeš, so se politični voditelji obeh držav dogovorili o vrnitvi beguncev v domovino kljub splošno sprejeti oceni, da razmere za to še niso primerne in da je vrnitev zelo tvegana za povratnike.

Razbremenitev Cox's Bazarja je zahtevala bangladeška stran zaradi volitev, ki jih bodo v Bangladešu pripravili decembra, nesrečniki v begunskem taborišču pa so postali eno izmed najobčutljivejših političnih vprašanj v prenaseljeni državi, v kateri četrtina prebivalstva živi pod pragom revščine.



Prva skupina Rohingov se bo vračala v četrtek, nato bodo po 150 beguncev na dan vkrcali na ladje in jih najprej prepeljali v prehodno taborišče v Hla Fo Haungu na severu Rakhajna, kjer bodo živeli, dokler ne bo jasno, kam bodo lahko odšli zatem. Večino vasi, v katerih so Rohingi živeli pred stopnjevanjem nasilja lani poleti, so zravnali z zemljo, zato bodo za povratnike morali zgraditi nove hiše.



EU je konec prejšnjega meseca poslala svoje odposlance, da so si ogledali sever Rakhajna. Kmalu lahko pričakujemo poročilo, na podlagi katerega se bodo odločili, ali bo Bruselj uvedel carine na uvoz burmanskega riža. To bi bil pravzaprav protekcionistični ukrep za zaščito evropskih pridelovalcev, vendar EU poskuša tako ponuditi nekoliko drugačen način reševanja burmanske humanitarne krize. Po poročanju virov bodo v poročilu za brutalno ravnanje s civilisti okrivili Tatmadav, kakor se uradno imenuje burmanska vojska, in tako omogočili diplomatsko delovanje v odnosih s civilno vlado.

EU je zavrnila predlog skupine liberalcev in demokratov v evropskem parlamentu o tem, da bi Aung San Su Či odvzeli nagrado Saharova, ki so ji jo podelili leta 1990. S tem so ji Evropejci dali zadnjo priložnost, da pokaže, kaj si pravzaprav misli o človekovih pravicah v svoji državi. Za genocid so morda najbolj krivi generali. Vendar mora »dama« začeti govoriti tako, kakor je govorila, ko je bila v hišnem priporu.