Tiskane izdaje
Kakšno življenje, kakšna pot, se zdaj Grécovi poklanja francoska javnost in nostalgično poveličuje njen markantni glas, njeno življenjsko silo in umetniško moč – a vendar tudi večno tremo, njeno eleganco, njene vselej črne obleke in čudovite roke, s katerimi je prav tako magično pela. Bila je povojna muza pariške četrti Saint-Germain-des-Prés, nepozabna interpretinja Brela, Gainsbourga, Préverta, Viana, Roda-Gila, Léa Ferréja ..., spremenila se je v mit. O njenem bogatem življenju, kar življenjih je, med drugim, brati v biografiji Les Vies d’une chanteuse (založba Jean-Claude Lattès, 2001), o njenem izjemnem umetniškem odtisu, ki ga je pustila človeštvu, pa pričajo brezštevilne vinilne plošče in cedeji, ki jih je najti po domovih, še zdaleč ne samo francoskih.
Mnoga življenja
Družinskega kaosa je bilo preveč, da bi bila Juliette Gréco – 7. februarja 1927 se je rodila v Montpellieru – srečen otrok. Starši so se kmalu razšli, s starejšo sestro sta nekaj časa živeli pri starih starših, dokler ju ni po dedkovi smrti mama dokončno odpeljala v Pariz. S privzgojenimi republikanskimi vrednotami sta deklici morali v strogo katoliško šolo, a Juliette je sanjala, da bo plesalka. Nato je izbruhnila druga svetovna vojna, mamo in sestro so deportirali v nemško koncentracijsko taborišče Ravensbrück, njo za nekaj tednov zaprli ... – nakar se je, komaj 16-letna, znašla na umetniškem levem obrežju Sene, sama in z močno željo v sebi, da bi bila gledališka igralka, je začela peti.
Juliette Gréco leta 2009 FOTO: Boris Horvat/AFP
Tudi zaradi zapletenega odnosa z mamo je intelektualna pariška četrt Saint-Germain-des Prés postala njeno intimno pribežališče, dom in srečevališče s Queneaujem, Sartrom, Camusem, Merleau-Pontyjem, Picassom in drugimi ikonami povojne Francije ... Kako ne bi v takem okolju, med takšnimi prijatelji in znanci, ustvarjalno poletela in umetniško zacvetela še ona. Polno v sreči in nič manj nesrečnosti je živela tudi ljubezensko, saj so na njeni poti postali številni moški, denimo nepozabni Miles Davis; o njuni zvezi so zaradi barve kože trobentali, češ da je škandalozna, a se je Juliette Gréco požvižgala ... Med tistimi tremi izbranci, ki pa so ji nadeli poročni prstan, sta bila igralca Philippe Lemaire in Michel Piccoli ter – tri za desetletja vse do njegove smrti leta 2018 – pianist Gérard Jouannest.
Slovo nekdanjih ikon
Juliette Gréco je na svoji prvi plošči (iz leta 1951) pela: sem, kakršna sem. Res je bila poudarjeno, kar je bila: pevka, šansonjerka, filmska igralka, snemala je prav tako v Hollywoodu in za televizijsko serijo Belphégor ou le Fantôme du Louvre, denimo, bila je prepoznan glas, senzualen in samosvoj, globok in raskav, bila je obraz in stas, a predvsem odraz vsega notranje nemirnega. Med nepozabnimi interpretacijami kaže omeniti Déshabillez-moi, J'arrive, Il n'y a plus d'après, Les feuilles mortes, Sous le ciel de Paris, Jolie Môme, La Javanaise, Non monsieur, je n'ai pas vingt ans ... ter brezštevilne druge. Čeprav jo je bilo že v 70. in sploh 80. letih prejšnjega stoletja slišati manj, ni nikoli nehala peti: na zaključno turnejo se je kljub starostni utrujenosti podala leta 2015, zato da bi publiki še poslednjič rekla: Merci!
V začetku septembra se je poslovila šansonjersko navihana Annie Cordy, zdaj še markantna Juliette Gréco ... z nekdanjimi ikonami dokončno odhaja tudi uporniška, svobodna, in vendar milozvočna Francija petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je bila gospodarsko v razcvetu, kot je bilo v povojnem cvetju še vse drugo; kultura in kultiviranost prav tako. Nostalgije po njej ni malo, tudi na tujem, zato ker ima dobra glasba lepo lastnost – čas zaziba nazaj, v mladost, čeprav sploh ne nujno svojo, in v prostore, intimno izbrane kot prijetne.
