Tiskane izdaje
Boji za poslednjo utrdbo skrajne sunitske milice v Siriji so bili dolgotrajni in izčrpavajoči – dokončna vojaška zmaga je bila že nekajkrat blizu, toda vedno znova se je izkazalo, da se je v Baguz zateklo bistveno več borcev IS, kot so ocenili v vrstah SDF in tudi v mednarodni koaliciji pod vodstvom ZDA, ki je enotam pod kurdskim vodstvom – predvsem – z letalskimi napadi pomagala razbiti še zadnjo obrambno linijo skrajnih islamistov.
Iz porušene vasi, ki je v zadnjih tednih postala simbol fanatizma in, obenem, fatalizma, je v času zmagovite ofenzive zbežalo najmanj 20.000 ljudi, ki so zdaj nameščeni po begunskih taboriščih na severu Sirije in tudi v sosednjem Iraku, kjer se je zadnja bitka z IS končala že pred dobrim letom. Po trditvah kurdskih virov je iz Baguza pred bombardiranjem in zanesljivo smrtjo pobegnilo več kot 3000 pripadnikov IS, večinoma tujcev: ti so se predali kurdskim silam, ki bi jih rade izročile njihovim domovinam, toda te to možnost druga za drugo zavračajo. »SDF so osvobodile pet milijonov ljudi in 52.000 kvadratnih kilometrov sirskega ozemlja,« je v soboto ob naftnih vrtinah, to ni nepomemben podatek, v bližini Baguza med drugim povedal poveljnik zmagovite koalicije Mazlum Kobani in razglasil vojaško zmago nad Islamsko državo, ki je na vrhuncu moči sredi leta 2015 nadzirala ozemlje v velikosti Velike Britanije, v samooklicanem kalifatu, neposredni in hkrati najbolj bizarni posledici ameriško-koalicijske okupacije Iraka, pa je tedaj živelo več kot dvajset milijonov ljudi.
Infografika Delo
Nova eksistencialna nevarnost
Nobenega dvoma ni, da so v vojni z IS odločilno in glavno vlogo odigrali prav sirski Kurdi, ki so bili v boj s skrajneži preprosto prisiljeni – obleganje Kobanija jeseni 2014 je pomenilo eksistencialno nevarnost za celotno kurdsko skupnost na severu Sirije, uspešna obramba mesta pa začetek dolgotrajnega in sistematičnega obračuna z IS, katere širitev bi v njeni zgodnji fazi lahko ustavila že ena sama malce bolj koordinirana in, predvsem, motivirana, vojaška operacija v širši mednarodni sestavi, a do nje zaradi geostrateških interesov in napetosti nikoli ni prišlo. Nasprotno: YPG, milica sirskih Kurdov, ki tvori jedro SDF, je v bojih z IS izgubila 11.000 borcev in bork, za svoje žrtvovanje v imenu celotnega človeštva pa je že bila – predvsem pa še bo – nagrajena z izdajstvom. Tako Združenih držav kot Evrope in tudi Rusije ter sirskih oblasti, ki so Kurdom kljub dolgoletnemu (tihemu) strateškemu partnerstvu že zagrozile z vojaško akcijo, če bodo še naprej vztrajali pri želji po avtonomiji. A tu bo verjetno ostalo le pri besedah. Veliko večja – in bolj resnična – grožnja, s katero se bodo morali morda že zelo kmalu soočiti sirski Kurdi, je morebitna turška ofenziva, namenjena razbitju kurdskega avtonomnega območja Rožava (»zahodni Kurdistan«). Tudi zato je bilo zmagoslavje po padcu zadnje postojanke IS bolj tiho. Sirski Kurdi namreč vedo, da njihov boj, njihova vojna, še zdaleč ni končan. Zato ostajajo na okopih.
