Tiskane izdaje
Težavni odnosi med članicama Nata z največjima vojskama se že dolgo zapletajo, njihovo jedro je ameriška podpora Kurdom v Siriji in nepripravljenost Washingtona predati Turčiji v Pensilvaniji živečega pridigarja Fethullaha Gülena, ki ga v Ankari krivijo za poskus državnega udara pred dvema letoma. Na ameriški strani je bila kaplja čez rob odločitev turške vlade, da ne bo izpustila protestantskega pridigarja Andrewa Brunsona, zato so uvedli sankcije proti ministru za notranje zadeve Süleymanu Soyluju in ministru za pravosodje Abdulhamitu Gülu.
Po besedah Ilnurja Cevika, višjega svetovalca turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, je Bela hiša zaradi »zelo majhnega primera« postavila na kocko odnose in prijateljstvo med Turčijo in ZDA. Na turškem zunanjem ministrstvu so napovedali, da se bodo na »sovražno dejanje« odzvali s protiukrepi, Cevik pa je zatrdil, da Ankara ne namerava požgati vseh mostov, ampak preučuje, kako »kar se da zmanjšali posledice«. Te so bile takoj vidne na finančnih trgih, saj je turška lira, ki že nekaj čas izgublja vrednost, zdrsnila še nižje in je bilo za dolar prvič treba odšteti več kot pet lir.
Verski boj
Jedro zadnje zaostritve je pastor, ki so ga turške oblasti zajele po neuspešnem poskusu državnega udara leta 2016 in obtožile, da je vohun in povezan s terorističnimi skupinami. V ZDA so označili obtožbe za neutemeljene in pričakovali, da ga bodo izpustili iz zapora, toda turške oblasti so ga iz zdravstvenih razlogov premestile v hišni pripor, kjer čaka na sojenje. Ni jasno, zakaj se je Donald Trump odločil za sankcije, analitiki to pripisujejo vplivu versko skrajnega podpredsednika Mika Pencea. Po besedah Howarda Eissenstata, strokovnjaka za Turčijo na univerzi St. Lawrence, je Brunsonov primer razvnel evangelijske kristjane, eno izmed ključnih skupin Trumpove volilne baze, skozi njihova ideološka očala pa to ni le krivična obtožba ameriškega državljana, pač pa preganjanje kristjana v vse bolj muslimanski državi. Poleg tega je eden od odvetnikov pastorja Jay Sekulow, ki zastopa predsednika v »ruski preiskavi« posebnega preiskovalca Roberta Muellerja.
Brunson je le vrh ledene gore, vse bolj avtoritaren turški predsednik je namreč neuspeli puč izrabil za obračun z vsemi političnimi nasprotniki in velikansko čistko, zaprl je na tisoče nasprotnikov, iz državnih služb so odpustili na desettisoče ljudi. Hkrati je zelo pospešil počasno premikanje od sekularne demokracije k islamski državi in po dveh letih vladanja s težko roko izrednih razmer uvedel predsedniško republiko, ki mu daje veliko moč in je po besedah kritikov pooblastila izrednih razmer prelila v redno zakonodajo. V ZDA so dogajanje v eni izmed ključnih članic Nata nekaj časa spremljali s strateško potrpežljivostjo in poskušali z delovanjem v diplomatskem ozadju reševati spore, kot je turška namera kupiti ruski sistem S-400 za obrambo proti izstrelkom.
Diplomacija talcev
Erdoğan in Gülen sta si včasih skupaj prizadevala za islamizacijo Turčije, ki se je pod strogim očesom vojske izogibala povezavam med religijo in državo. Po poskusu državnega udara je Turčija okrivila zanj muslimanskega pridigarja in zahtevala njegovo izročitev, vendar dva zaboja dokumentacije nista prepričala Washingtona o obtožbah, zahteval je bolj prepričljive dokaze. Brunsonovo priprtje naj bi bilo oblika dodatnega pritiska, da bi z diplomacijo talcev dosegla Gülenovo izročitev. Toda po Eissenstatovih besedah ni veliko možnosti za takšno izmenjavo, »bila bi preveč očitna predaja temeljnih ameriških načel«.
Odnosi so bili močno načeti že lani jeseni, ko so ZDA zaradi aretacije uslužbenca njihovega konzulata ustavile izdajanje vizumov turškim državljanom. Ankara si hkrati prizadeva za izpustitev Reze Zarraba, turško-iranskega trgovca z zlatom, ki ga ZDA obtožujejo kršenja sankcij proti Iranu, zvezno tožilstvo pa je razširilo obtožnico tudi na nekdanjega turškega ministra za gospodarstvo. Vse to v Turčiji krepi teorije zarote, da je Washington vpleten v državni udar. Po drugi strani je madež na prijateljstvu lanski izgred v Washingtonu, ko so med državniškim obiskom varnostniki napadli turškega predsednika in pretepli protestnike pred turškim veleposlaništvom, ukaz za napad pa je najverjetneje prišel od Erdoğana.
Sirsko bojišče
V ozadju se seveda skriva kurdsko vprašanje. Turško zatiranje večmilijonske manjšine na jugovzhodu države se je prelilo v sirski spopad, v katerem so ZDA sklenile zavezništvo s kurdskimi enotami za boj proti sunitskim skrajnežem. V Ankari so upali, da bo prihod populista in nacionalista v Belo hišo prinesel več razumevanja za želje turškega avtokratskega predsednika, toda Trump nadaljuje oboroževanje Sirskih demokratičnih sil, kurdsko-arabske koalicije, v kateri imajo odločilno besedo kurdske enote.
