Trumpovi hereziji: dolg in carine

New York – Donald Trump je prekršil skoraj vsa nepisana politična pravila, a kljub temu postal ameriški predsednik. Zdaj se zgodba obrača, pravilo, da se trdno gospodarstvo preliva v trdno podporo volivcev, ne drži več, le da tokrat v njegovo škodo.

Demokratski strateg James Carville je davnega leta 1992 na tablo guvernerja Arkansasa napisal »Pomembno je gospodarstvo, tepec«. Geslo je delovalo, Bill Clinton je postal predsednik, sporočilo pa ne samo politična anekdota, ampak tudi mantra kandidatov za vse ravni oblasti. Volivce zanima predvsem njihova dobrobit, gospodarske razmere pa so neposreden kazalec volilnega uspeha. Tako ni čudno, da Trump nenehno ponavlja, kako se je v času njegovega predsedovanja delniški trg razcvetel, nezaposlenost je pod 4 odstotki, gospodarska rast pa je v drugem četrtletju krepko presegla 4 odstotke.



Toda Carvillovo pravilo tokrat ne drži, volivci njegovo delo ocenjuje vse nižje, CNN je nameril le 36-odstotno podporo Trumpovemu predsedovanju. V ponedeljek objavljeni Gallupovi anketi jih je največ – 29 odstotkov – dejalo, da so nezadovoljni z vodenjem države. To pomeni, da se novembrske kongresne volitve spreminjajo v referendum o nadvse nepriljubljenem voditelju, ki je z zmedo v Beli hiši preglasil nedvomno zelo dobre gospodarske kazalnike.
 

Trgovinska zaostrovanja

Republikance, že tako vznemirjene zaradi nenehnega toka jeznih Trumpovih sporočil prek družbenega omrežja twitter, vse bolj skrbijo tudi njegovi trgovinski spopadi. Ti niso samo v nasprotju s tradicionalno podporo stranke prostotrgovinskim sporazumom, ampak prinašajo s sabo tudi grožnjo o upočasnitvi rasti in neposredno škodujejo ameriškim kmetovalcem. Volivci v nekaterih ključnih državah, denimo v Pensilvaniji ter Illinoisu, in celo v Teksasu so prepričani, da bo uvajanje carin škodilo ameriškemu gospodarstvu.

Iz ozadja vse bolj sili tudi vprašanje dolga. »Jaz sem kralj dolga, nihče ne pozna dolga bolje od mene,« se je Trump leta 2016 kot predsedniški kandidat hvalil na televizijski mreži CBS. Po njegovih besedah je obogatel z zadolževanjem, »če se stvari ne iztečejo po načrtih, se pogajam o boljših pogojih za odplačilo, to je pametno, ne neumno«, tudi ko je upnikom pripravljen vrniti samo polovico posojenega denarja. Trumpova nepremičninska kariera je bila zgrajena z izjemnim zadolževanjem, večkrat se je iztekla v stečaje. Podobna načela naj bi poskusil vključiti tudi v vodenje države.

Kopanje jame

Toda državno gospodarstvo tako ne deluje dolgo, saj dviganje zadolževanja pomeni prenašanje bremena na prihodnje generacije. Republikanci so v času Baracka Obame bili plat zvona, ko je prvi temnopolti predsednik državo iz klešč velike finančne krize reševal z obsežnimi programi pomoči in močno zvišal državni dolg. S Trumpom v Beli hiši so se konservativni varčevalni jastrebi prelevili v tako širokosrčne golobe, da je proračunski dolg samo v iztekajočem se letu (ameriško proračunsko leto se začne 1. oktobra) poskočil za 32 odstotkov.

Težava je še očitnejša, ker tako visoko zadolževanje prihaja v času debelih krav, ko bi ob cvetočem gospodarstvu država morala zmanjševati dolg. Toda ob vprašljivem znižanju davkov in povišanju vojaških izdatkov (kar je hkrati prineslo zvišanje druge porabe) so v enem letu pridelali 895 milijard dolarjev minusa, v prihodnjem proračunskem letu naj bi se rdeče številke približale 1000 milijardam. Pri tem celoten javni dolg države drvi proti 21.500 milijardam dolarjev.

Trump naj bi v pogovorih z najbolj fiskalno konservativnimi člani stranke izražal skrb, da njegova vlada zadolžuje državo z enako hitrostjo, kot jo je Obamova. Po besedah slovitega novinarja Boba Woodwarda naj bi predsednik nekdanjemu svetovalcu za gospodarstvo Garyju Cohnu dejal, »poženimo tiskarne in stiskajmo denar«, Cohn pa naj bi osupnil nad Trumpovim slabim razumevanjem osnovnih načel proračunske politike.