Tunel na koncu luči?

Se obetajo spremembe? Policija ni več nasilna do tistih, ki vztrajno protestirajo proti samodržcu­ Aleksandru Lukašenku, ta dopušča ustavne spremembe, ki bi omejile pristojnosti vsemogočnega predsednika države, v štabih dveh opozicijskih voditeljev, ki sta pobegnila v tujino, pa se ne morejo dogovoriti, kdo naj bi se z beloruskim režimom pogajal o »prehodu oblasti«.

Za Lukašenka, ki vodi Belorusijo več kot četrt stoletja, protivladni protesti niso nič novega. A tokrat so se mu uprli tudi »najbolj zvesti« privrženci. Na državni televiziji, kjer je pred dnevi okoli 50 zaposlenih »prestopilo« na stran protestnikov, so v ponedeljek »pozabili« predvajati neposredni prenos njegovega nastopa pred delavci tovarne traktorjev v Minsku. To je bilo morda celo bolje zanj, saj je bila tako vsa država prikrajšana za posnetke jeznih delavcev, ki so glasno zahtevali, naj Lukašenko odide z oblasti. »Hvala,« je pred odhodom z govornice na vzklike odgovoril vidno zbegani Lukašenko. Ni še doživel takšnega upora delavskega razreda, ki je doslej cenil, da njegov dolgoletni nacionalni voditelj ni uvedel tako divjega kapitalizma kakor njegovi kolegi v vseh drugih sovjetskih socialističnih republikah.

Po razglasitvi uradnih rezultatov nedavnih predsedniških volitev ni zavrelo le med pripadniki tradicionalne »meščanske« opozicije, s stavko so se očitno ponarejenim rezultatom uprli tudi v tovarnah. Kakih ducat velikih državnih podjetij je zaradi tega zadnji teden imelo resne povolilne proizvodne težave: od traktorske tovarne, kjer so Lukašenka kljub temu izžvižgali, čeprav uporniških delavcev niso hoteli spustiti na prizorišče, na katero so od drugod pripeljali Lukašenkove navijače, avtomobilskih tovarn, metalurških obratov do enega od največjih proizvajalcev kalija na svetu Belaruskalij, kjer so zaradi protestnih stavk morali bodisi delno, kakor so zatrdili v vodstvu uradnega sindikata podjetja, bodisi povsem ustaviti proizvodnjo, kakor so pojasnili njihovi kolegi iz neodvisnega sindikata. Ne glede na to, kdo ima prav, škoda ni majhna, saj je lani Belaruskalij, ki proizvede okoli petino kalija na svetu, v državni proračun prispeval skoraj 6 odstotkov sredstev. V petrokemijski industriji, ki je ena od najpomembnejših za državno denarnico, so zatrdili, da zaradi protestnih prekinitev dela v eni od dveh največjih naftnih družb v državi ne bo ovirana preskrba z gorivom.


 

»Traktoristi« so mu obrnili hrbet

Lukašenko je med »traktoristi« doživel nejevoljo proizvajalcev, ki so doslej trdno podpirali njegovo oblast. Kljub žvižgom in sovraž­nemu vzklikanju je ponovil, da ponovitve nedavnih volitev ne bo, dokler je živ, hkrati je bil prvič prisiljen izraziti pripravljenost na kompromis. Nekdanji voditelj kolhoza, ki je do nedavnega govoril, kako je pripravljen voditi Belorusijo še nekaj mandatov, je povedal, da je pripravljen zapustiti položaj že čez leto ali dve. A prej bi morali po njegovem sprejeti novo ustavo, ki bi omejila dosedanje predsednikove pristojnosti, njegovo oblast pa enakomerno porazdelila med predstavnike ljudstva oziroma ­parlamentarne zakonodajalce.

O dogajanju v Belorusiji se v tujini ne pogovarjajo le tamkajšnji voditelji, temveč tam o prihodnosti svoje države razpravljajo tudi prebegli opozicijski voditelji. Pred volitvami so se poenotili o Svetlani Tihanovski, ki je kot žena enega od zaprtih potencialnih izzivalcev Lukašenka po naključju padla v predvolilno tekmo. Zdaj doma protestniki govorijo, da nimajo poveljnikov, Tihanovska se jim od daleč ponuja kot nacionalna voditeljica, neregistrirani predsedniški kandidat Valerij Cepkalo, ki je pobegnil v tujino že pred volitvami, pa je ustanovil Fronto nacionalne rešitve, nekakšno »vlado v izgnanstvu«. Po mnenju njegovih privržencev bi se morala o spremembah v državi s sedanjim »režimom« pogajati njihova »fronta«, v štabu samooklicane zmagovalke predsedniških volitev Tihanovske pa hočejo, da bi se v imenu opozicije o tranziciji oblasti pogovarjal posebni koordinacijski svet, ki so ga izbrali oni.