Tiskane izdaje
Plača 170 evrov, pregled hrbtenice 830 evrov
»V bolnišnico prineseš vse s sabo: rjuho, pižamo, brisače, vzglavnik, obveze, tudi mavec za zlomljeno nogo kupiš, prav tako kupiš zdravila, ki jih zdravniki predpišejo,« je povedala mama 19-letnice, ki je hudo zbolela in je kar naprej po bolnišnicah. Dražjih stvari ni treba plačati: »Infuzije nismo plačali, analize krvi tudi ne. Nismo plačali preiskav, ki so jih hčerki naredili v univerzitetni bolnišnici, plačali pa smo pregled hrbtenične tekočine, za kar so nas napotili v Grčijo, ker ga na Kosovu ne opravljajo. Stal je 830 evrov. Plačaš cenejša zdravila, tista, ki stanejo nad 40 evrov, pa ne,« je pojasnjevala Albanka s Kosova, po poklicu čistilka, ki zasluži 172 evrov.
V javni bolnišnici plačajo vsak dan bivanja in ves material
Podobno pripoveduje lastnik večje restavracije: »V javni bolnišnici plačaš za vsak dan, ko si hospitaliziran, nekaj evrov. Zdravila, ki jih potrebuješ, mora nekdo od tvojih bližnjih kupiti v lekarni in prinesti v bolnišnico. Zdravniški pregled je brezplačen, toda vse, kar zdravnik potrebuje pri svojem delu, se plača. Pri ginekologu plačaš na primer rokavice, ki jih potrebuje, da žensko pregleda. Z ženo sva se odločila, da bo rodila v zasebni bolnišnici. Šla sva pogledat in nama je bilo všeč: vse je čisto in urejeno.«
Zasebne bolnišnice bolj čiste
Tudi prejšnja sogovornica je poudarila, da je v zasebnih bolnišnicah bolj čisto kot v javnih. Kaj to pomeni? »V javni bolnišnici nihče ne zamenja krvave rjuhe ali pižame. Če ni svojca, leži bolnik umazan. V celotnem nadstropju univerzitetne bolnišnice je za vse bolnike eno samo stranišče.« Pri zasebnikih je dražje kot v javnem zdravstvu. »Vsak pregled pri zasebnem ginekologu stane 20 evrov, porod bo stal 1500 evrov. To sploh ni veliko. V ZDA, kjer sem dolga leta delal, bi morala dati za porod od 14.000 do 16.000 evrov,« pojasni možakar.
Pri enem zdravniku se pregled plača, pri drugem ne
Čeprav sogovornike pozorno poslušam, vendarle ne dobim enakih informacij. Nekateri pripovedujejo, da je pri družinskem zdravniku pregled brezplačen, drugi, da so plačali pet ali šest evrov, pa tudi preiskavo krvi in seveda zdravila. Taksist, ki je zaradi bolečine v želodcu obiskal zdravnika in dobil recept za eno vrsto tablet, je za vse to, pregled, preiskavo krvi in tablete, plačal 18 evrov. Zobozdravstvo je povsem na trgu, državnega ni. Zobozdravnik je po mnenju sogovornikov zelo drag: plomba stane od 10 do 15 evrov, nov zob od 100 do 150 evrov.
Najnižje pokojnine 75 evrov
Cene same po sebi ne povedo veliko, če jih ne primerjamo s plačami. Glede na plače in pokojnine je zdravstvo na Kosovu izjemno drago. Najnižja in hkrati najpogostejša pokojnina je 75 evrov, najnižja plača 172, povprečna 504 evre. Kako sploh zmorejo toliko plačevati pri zdravnikih? Izvemo, da imajo ljudje dejansko več denarja – veliko je sive ekonomije, precej jim ga pošiljajo tudi svojci, ki delajo v tujini.
Pomoč luksemburške vlade
Kosovsko zdravstvo je podobno kosovski državi. To je mlada država, ki je v procesu razvoja in ustanavljanja institucij, pravi Aferdita Ademi Osmani. Foto Milena Zupanič
Kakšen je kosovski zdravstveni sistem, smo vprašali Aferdito Ademi Osmani, koordinatorico projekta luksemburške vlade za pomoč zdravstvu Kosova, ki ima pregled nad sistemom. »Kosovsko zdravstvo je podobno kosovski državi. To je mlada država, ki je v procesu razvoja in ustanavljanja institucij. Zdravstvo je v podobnem procesu. V javnem zdravstvu uradno ni doplačil in plačevanja. Tudi zdravila so na papirju brezplačna, v praksi pa je veliko takih, ki niso dostopna in jih je treba plačati. Večinoma od bolnikov zahtevajo, da zdravila kupijo in prinesejo v bolnišnico. Dogaja se, da moraš tudi medicinski material in zdravila za večje operacije priskrbeti sam,« je povedala Ademi Osmanijeva.
Luksemburška vlada pomaga razvijati kosovsko zdravstvo že od leta 1999. V desetih letih, kolikor projekt koordinira naša sogovornica, je prišlo iz Luksemburga v ta namen 12,5 milijona evrov, do leta 2022 pričakujejo še sedem milijonov. V projektu sodelujeta tudi slovenska strokovnjaka, zdravnik in nekdanji minister Dorjan Marušič in ekonomist Jakob Ceglar. Kakšen je rezultat vloženega denarja?
»Svetujemo ministru za zdravje za tri ravni: za razvoj institucij, pri strategiji razvoja sistema in uvedbi dobrih praks v konkretnih bolnišnicah. Posvečamo se kakovosti in varnosti, standardom za zdravljenje, da bi vsi zdravniki uporabljali enake metode, uvajamo klinične poti, izobražujemo zdravnike in drugo osebje, zdaj bomo poskušali standardizirati opremo,« je naštela sogovornica.
Obvezno zdravstveno zavarovanje še ni zaživelo
Kosovo plačuje zdravstvo iz državnega proračuna – zanj daje nekaj manj kot 200 milijonov evrov na leto. Kako zelo malo je to, pove podatek, da Slovenija razpolaga s petnajstkrat večjo vsoto za zdravstvo pri podobnem številu prebivalcev (približno 2000 evrov na prebivalca), pa niti to ne zadostuje za vse potrebe bolnikov. Obveznega zdravstvenega zavarovanja na Kosovu ni. Nekateri ljudje so zavarovani pri zasebnih zavarovalnicah, največ pa jih vse plačuje iz svojega žepa.
Pred nekaj leti so v sklopu luksemburškega projekta sicer pripravili projekt obveznega zdravstvenega zavarovanja, vendar še ni zaživelo. Kosovo je ustanovilo zdravstveno blagajno in že zaposlilo uslužbence, a so ti zdaj v fazi izobraževanja. Zavarovanje torej še ne deluje.
Reforma ne predvideva odprave plačevanja iz žepa
Reforma zdravstva ne predvideva odprave plačil. Na Kosovu tega, da bi bilo zdravstvo brezplačno, niso navajeni. Če ne bi bilo treba nič plačati iz denarnice, zdravnikov in njihovih storitev ne bi cenili, nam pojasnijo sogovorniki.
Razvitost zdravstva je mogoče meriti po tem, koliko denarja na prebivalca dajejo za zdravje v posamezni državi, in po življenjski dobi prebivalcev. Ne enega ne drugega podatka za Kosovo ni. Kosovo takšnih podatkov ne zbira. Kot država ni vključeno ne v analize Svetovne zdravstvene organizacije ne analize Svetovne banke, prav tako ne v svetovno bazo podatkov.
