Tiskane izdaje
Do zadnjega večjega napada je prišlo v nedeljo, ko so pripadniki lokalne podružnice samooklicane Islamske države, ki v Afganistanu deluje v tesni navezi s pakistanskimi varnostno-obveščevalnimi službami, napadli konvoj podpredsednika Abdula Rašida Dostuma, sicer gospodarja vojne in voditelja afganistanskih Uzbekov ter zloglasnega vojnega zločinca, ki je, neposredno, odgovoren za smrt več sto ljudi ter, med drugim, množična mučenja.
Kmalu po prihodu Dostuma in njegovega spremstva iz Turčije, kjer je bil na domnevnem zdravljenju (posledice alkoholizma), a hkrati v nekakšnem političnem azilu, saj ga afganistansko sodstvo bremeni številnih zločinov, se je pred letališčem v Kabulu razstrelil samomorilski napadalec. Ubitih je bilo štirinajst, ranjenih pa okoli sedemdeset ljudi.
Vrnitev vojnega zločinca v Afganistana, za katero se je odločil med več ognjev ujeti predsednik Ašraf Gani, je taktična poteza, ki je namenjena krepitvi predsedniške palače in, predvsem, enotne fronte v boju z IS in tudi talibi. Toda Dostumova vrnitev v državo, ki jo je »pomagal« razklati, za Afganistan v nobenem primeru ne more biti dobra novica, saj prinaša le še več razkola, korupcije, militarizacije, »tribalizma« in organiziranega kriminala. Ne gre pozabiti, da je Dostum na svoji dolgi, krvavi in oportunistični poti sodeloval praktično z vsemi akterji afganistanskih vojn, zagotovila njegovega političnega preživetja. Zato je bil nedeljski samomorilski napad tudi simbolno dejanje – Dostum vedno in povsod prinaša le smrt.
Mnogi si ne želijo premirja
Pozoren je treba biti tudi na »tajming« njegovega povratka. Ne le zaradi oktobrskih parlamentarnih volitev, ampak predvsem zaradi vse bolj odprtih pogajanj med afganistanskimi varnostnimi silami in talibi, ki so se ob nedavnem koncu ramadana striktno držali prekinitve ognja. Še več. Podobe z nekaterih frontnih črt v najbolj vročih afganistanskih provincah so pred mesecem dni spominjale na legendarno božično druženje vojakov z obeh strani frontne črte prve svetovne vojne leta 1914 – pripadniki afganistanske vojske in talibi so skupaj jedli, pili čaj in plesali. Slavili so redke trenutke miru. Le nekaj dni za tem je predsednik Gani dejal, da so neposredna mirovna pogajanja s talibi nujna, to pa so po 6000 dneh vojaške prisotnosti v Afganistanu potrdili tudi v Pentagonu. Vse skupaj bi lahko pomenilo prelomnico, toda sile, ki nasprotujejo mirovnemu procesu, so kmalu ponovno udarile s polno sile. Začeli so se vrstiti samomorilski in bombni napadi – večinoma v organizaciji IS. Ta je, kot rečeno, v Afganistanu le podaljšek ISI, pakistanske varnostno-obveščevalne službe, ki v dogovoru z različnimi zunanjimi akterji že desetletja »režira« dogajanje na zahodni strani Durandove črte. Predvsem pa želi – zaradi odnosa z Indijo – Afganistan »ohraniti« v stanju stalne vojne.
Ob tem je nujno treba dodati, da je tudi v Afganistanu že vrsto let mogoče čutiti katastrofalne posledice klimatskih sprememb, ki skupaj z vojno v beg proti Evropi preganjajo deset tisoče ljudi. Po zadnjih podatkih Združenih narodov je zaradi suše – najhujše v zadnjih desetih letih – trenutno življenjsko ogroženih 1,4 milijona Afganistancev, hkrati pa opijski posli cvetijo bolj kot kadar koli. V Afganistanu po podatkih organizacije SIGAR (Special Inspector General for Afghanistan Reconstruction) trenutno izdelajo okoli 80 odstotkov opijske paste. Območje, ki je namenjeno proizvodnji opija, se je v letošnjem letu povečalo za 10 odstotkov in je dvajsetkrat (!) večje kot pred prihodom ameriško-koalicijskih sil.
