Vsaj na videz skesani Erdoğan na nemški ofenzivi šarma

Berlin – Med demonstracijami zagovornikov medijske svobode in izrednimi varnostnimi ukrepi je turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan prispel na tridnevni obisk v Nemčijo. »Nacistična obtoževanja, zapiranje Nemcev, afera Böhmermann – in temu zdaj pogrinjamo rdečo preprogo?« je spraševal najbolj brani nemški časopis.

Za naštevanje vseh nesramnosti, s katerimi je Recep Tayyip Erdoğan še pred kratkim obkladal Nemčijo in njene politike, bi potrebovali več papirja, kot ga je na voljo v dnevnem časopisu, med tistimi, katerih metode je primerjal z nacističnimi in fašističnimi, pa je tudi nemška kanclerka Angela Merkel. A je Turčija vendarle pomembna zaveznica pri obvladovanju begunske krize ter ena ključnih držav vzhodnega Sredozemlja in celotnega Bližnjega vzhoda, z voditeljem takšne države pa se je treba pogovarjati, razsojajo v Berlinu. Nemška prvakinja se vendarle ne bo udeležila slavnostnega banketa za spornega turškega voditelja pri predsedniku Frank-Walterju Steinmeierju.



V protest proti avtoritarnemu voditelju, ki množično zapira tako tujce kot domače drugače misleče, se banketa ne bo udeležila niti vrsta drugih nemških politikov, med njimi večina opozicijskih. Svoj prihod v predsedniški grad Bellevue je za petkov večer napovedoval visoki politik Zelenih Cem Özdemir, ki ga je Erdoğan nekoč označil za tako imenovanega Turka. Sin turških »gostujočih delavcev« je med tistimi Nemci turškega rodu, ki ostro kritizirajo položaj v domovini svojih staršev, in hoče turškemu predsedniku v obraz pokazati, da je opozicija sestavni del demokracije. Drugi znameniti Nemec turškega rodu Deniz Yücel, ki je kot dopisnik časopisa Die Welt v turškem zaporu izgubil leto dni svojega življenja, toži za okoli štiristo tisoč evrov. Zaradi političnih obtožb je v turških zaporih še več nemških državljanov, kritike pa enako skrbijo nešteti turški.



Yücel celo pravi, da se je z gangsterji treba pogovarjati v jeziku, ki ga razumejo, daleč stran od turškega političnega vsakdana pa so bili v Nemčiji mnogi od več kot treh milijonov tamkajšnjih prebivalcev turškega rodu vsaj do zdaj zelo naklonjeni turškemu predsedniku. Na zadnjih predsedniških volitvah so v veliki večini volili zanj, »novi sultan«, kot ga radi imenujejo kritiki, pa se je v preteklosti tudi sicer vedel kot voditelj nemških Turkov. Leta 2010 je v Kölnu razvpito izjavil, da je asimilacija zločin, in Nemce, ki so morali trpeti veliko slabše vključevanje turških »gastarbajterjev« v nemško družbo od italijanskih, španskih ali jugoslovanskih, je to močno razjezilo. To je bil samo začetek napetih odnosov, med zadnjo predsedniško kampanjo so morali turškemu voditelju in njegovim ministrom celo prepovedati predvolilne kampanje na nemških tleh.

Gospodarske posledice teptanja človekovih pravic

S teptanjem človekovih pravic si je Erdoğan prislužil tudi bes ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki je zaradi zaprtega ameriškega pastorja Andrewa Brunsona ukazal obsežne sankcije, in v prostem padcu se ni znašla le lira, ampak tudi Erdoğanov ugled sposobnega gospodarstvenika med svojim prebivalstvom. Zato ne čudno, da je pred obiskom v Berlinu že pozival k novemu poglavju v odnosih med državama, a je v članku za časopis Frankfurter Allgemeine Zeitung zahteval tudi podporo boju proti organizacijam, ki jih v Ankari vidijo kot teroristične, pomoč pri približevanju Evropski uniji in še kaj. V Berlinu se nočejo pretvarjati, kot da se v preteklih mesecih in letih ni nič zgodilo, in tudi Erdoğanov neposredni nemški gostitelj predsednik Steinmeier namerava pogovore s svojim gostom voditi »spoštljivo, a s potrebno jasnostjo«. Na dnevnem redu bodo tudi še vedno zaprti nemški državljani, teptanje svobode medijev in pritiski na civilno družbo.



V Nemčiji so vse glasnejše tudi obtožbe na račun turškega vpliva na versko organizacijo Ditib, ki vodi številne mošeje, sumijo jo vohunjenja proti turškim državljanom, ki so po neuspešnem poskusu državnega udara iz leta 2016 zatočišče poiskali v Nemčiji. Preiskujejo celo možnosti za nadzor zveznega urada za zaščito ustave, odprtja nove mošeje v Kölnu pa se ne bo udeležila ne županja porenskega mesta Henriette Reker ne ministrski predsednik Severnega Porenja - Vestfalije Armin Latschet. V dvomih so tudi nemški gospodarstveniki, na katere se zaradi skrb vzbujajočega položaja v svoji državi še posebej obrača Erdoğan. Nekateri med njimi menijo, da bo morala Ankara, če se bo tako nadaljevalo, za pomoč zaprositi Mednarodni denarni sklad.

Turčija pomembna pri zadrževanju beguncev

Kanclerka se bo z Erdoğanom vseeno srečala kar dvakrat, enkrat v kanclerski palači in drugič na kosilu. Turčija je še vedno zelo pomembna pri zadrževanju bližnjevzhodnih beguncev. Tudi Erdoğanov dogovor z Rusijo o sirskem Idlibu vzbuja upanje, da se za nemško sredinsko politiko katastrofalno leto 2015 ne bo ponovilo. Prav Erdoğan se je z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom dogovoril o varnostnem območju za morebitne begunce s tega dela Sirije, sunitska Ankara pa je tudi sicer protiutež šiitski osi Sirije in Irana pod ruskim pokroviteljstvom. Konec koncev je še vedno tudi zaveznica v severnoatlantski vojaški zvezi Nato, čeprav se je nemška vojska zaradi predsednikovega nagajanja že umaknila iz tamkajšnjega vojaškega oporišča Incirlik.
A to je bilo v grdih starih časih, Erdoğan si zdaj želi prisrčnega ozračja, kakršno je vladalo pred njimi. Nemčija vsekakor želi Turčiji vse dobro že zato, ker si nikakor ne more želeti nestabilnosti v njej. Zaradi velike turške skupnosti v državi si je lahko predstavljati, kam bi v tem primeru bežali tudi številni Turki. V Berlinu pa si vendarle ne ustvarjajo prevelikih iluzij in ščitijo številne nasprotnike sedanjega režima, ki so v strahu pred zaporom ali drugačnim maščevanjem pribežali v tujino. Potem ko je njihova država premagala Turčijo v tekmi za evropsko nogometno prvenstvo leta 2024, morda mislijo, da bodo lahko prevladali tudi na drugih območjih nemško-turških odnosov – toda ali je to račun brez Erdoğana? Zgoraj omenjeni Bild je že razbobnal fotografijo pesti turškega predsednika v domnevnem pozdravu Muslimanskih bratov, ki so jo posneli ob prihodu v berlinski hotel Adlon.