Narod in vlada
Predsednik Quim Torra jim je, kot poroča Katalonska tiskovna agencija, pritrdil, kako imajo prav, da pritiskajo na politiko, kakor je v svojem kratkem govoru v Gironi še poudaril, da je bil lanski 1. oktober »zgodovinski dan«, saj se je z njim začelo nekaj pomembnega: katalonska republika. Zahteval je takojšnjo izpustitev na prostost političnih zapornikov, vrnitev tistih, ki so v eksilu, in sploh konec preganjanja vseh, ki zagovarjajo neodvisnost. Katalonci da se ne smejo bati svobode«, »demokracija in svoboda bosta vedno vrednoti Katalonije.« Kot je zatrdil, so sodni postopki v resnici proces proti vsem Kataloncem, in vendar »glasovanje ni zločin, tega ne moremo sprejeti Znašanje policije nad volivci je zločin.«
Podobno je k odločnosti in vztrajanju na katalonski poti bodril predsednik regionalnega parlamenta Roger Torrent, pa tudi nekdanji predsednik Carles Puigdemont se je oglasil iz eksila za radio RAC1, češ, kako morajo independentistične sile ohraniti enotnost ter predvsem miroljubnost in dostojanstvo. Pozval je, da kaže španskemu predsedniku vlade Pedru Sánchezu dati še nekaj časa, da predlaga, kako bi lahko razrešili katalonsko krizo.
Protestniki blokirali ceste in železniško progo
Več sto protestnikov, med katerimi si je večina obraze pokrila s šali, je v deset kilometrov oddaljeni Gironi zasedlo železniške tire za hitre vlake. Železniški promet do mest Girona, Figueres in Barcelona, so onemogočili za okoli tri ure, so sporočile španske železnice Renfe.
V Gironi so poleg tega aktivisti s pročelja stavbe regionalne vlade odstranili špansko zastavo in razobesili katalonsko.
Množice ljudi so medtem zasedle tudi glavne ulice mesta Lleida in prestolnice Barcelone. V slednji se je na shodu zbralo okoli 500 ljudi, ki so vzklikali »Glasovali smo in zmagali«, nekateri pa so Torro pozvali k odstopu, saj naj ne bi izvajal zadostnega pritiska za neodvisnost Katalonije.
Protestniki so poleg tega blokirali tudi avtocesti AP-7, ki vodi do francoske meje, in A2, ki povezuje Barcelono in Madrid.
Na ulicah Barcelone se je zvečer zbralo več tisoč ljudi na demonstracijah, h katerim so pozvale različne organizacije. V središču mesta so razprli transparent z napisom »Samoodločba je človekova pravica«.
Čeprav na brezpotju ni mogoče vztrajati v neskončnost, Madrid in Barcelona vztrajata vsaksebi, pa četudi je minilo že leto dni, ko so Katalonci na referendumu brez dovoljenja političnega Madrida odgovarjali na vprašanje, ali naj Katalonija postane neodvisna republika. Takoj je sledila kazen, španska policija se je znesla nad volivci.
Preberite še:
Ekskluzivni intervju z zapornikom svobode Carlesom Puigdemontom
Propagandna vojna rumene barve
Pričetek napetega političnega poglavja
Politika je v Španiji nevaren šport
Ekskluzivni intervju z zapornikom svobode Carlesom Puigdemontom
Propagandna vojna rumene barve
Pričetek napetega političnega poglavja
Politika je v Španiji nevaren šport
Vemo, kako se je zapletalo potem in se ni razpletlo do danes, ko so številni katalonski voditelji še za zapahi ali v eksilu – predsednik Carles Puigdemont je v Bruslju – in je odprtih zelo veliko sodnih postopkov. Čeprav v prestolnici piha svež socialističen veter, je premier Pedro Sánchez pri reševanju katalonske krize nemočen in sam, razmišlja za Delo Albert Royo-Mariné, nekdanji prvi človek zdaj ukinjenega Diplocata (Sveta Katalonije za javno diplomacijo). Medtem tudi katalonski predsednik Quim Torra kaže veliko politične modrosti, ki je nujna, saj so notranja trenja poudarjena tudi v Barceloni.
Na današnjo obletnico je v Kataloniji mogoče pričakovati marsikaj, gotovo vsaj manjše demonstracije. »Ljudje naj bi obiskali volišča, kjer so glasovali lani. Zasebna podjetja in trgovine bodo opoldne za nekaj minut prenehali delati ... Nekatere akcije bodo spontane, za nekatere pa bi lahko poskrbeli v odborih za obrambo republike«. Potem ko so po razglasitvi samostojnosti oktobra lani ti vznikli v številnih mestih, je njihova zahteva neomajna: doseči neodvisnost tudi v praksi.
Primer Albert Royo-Mariné
Intervju z Albertom Royo-Marinéjem, ki je bil pet let generalni sekretar Diplocata, zdaj pa se kot mednarodni svetovalec za javne zadeve osredotoča večinoma na vprašanja e-demokracije, objavljamo v današnji izdaji Dela.