»Življenje je dobro, le pazljivi moramo biti«

Berlin – »Življenje je tu dobro, samo pazljivi moramo biti,« je povedal uslužbenec Nove sinagoge na berlinski Oranienburger Straße, enega od simbolov grozljive nacistične kristalne noči izpred osemdesetih let. Med 9. in 10. novembrom 1938 so nacisti razbijali stekla in zažigali tudi tu, a se velik del Nemcev hoče spominjati teh zločinov.

Nova sinagoga, ki je po letu 1866 dodala pomembne verske kapacitete naraščajoči berlinski judovski skupnosti, je postala simbol kristalne noči, čeprav so bile številne druge zgradbe veliko bolj poškodovane. Nacistični zločinci so v vsej državi požgali ali drugače poškodovali več kot tisoč sinagog, 7500 judovskih trgovin, šol, bolnišnic in domov, pri čemer so ubili več kot devetdeset ljudi, na desettisoče pa jih aretirali.

Adolf Hitler, ki se je v Münchnu spominjal ponesrečenega puča iz leta 1923, je pariški uboj nemškega diplomata Ernsta vom Ratha pod streli poljskega judovskega študenta Herschla Grynszpana dva dni pred tem izkoristil za naslednjo stopnjo svoje strahovlade.
 

Priča nemške zgodovine

Hitlerjev minister za propagando Joseph Goebbels je privržence spodbudil k divjanju, šef Gestapa Heinrich Müller pa je policijskim enotam s telegrami prepovedal ukrepanje. Berlinsko Novo sinagogo je vendarle ubranil eden izmed njih, ko so pripadniki SA v noči z 9. na 10. november 1938 začeli po­žigati, je policist Wilhelm Krützfeld poklical gasilce. Mogočna zgradba v orientalskem slogu, katere odprtja se je udeležil sam Otto von Bismarck, je sicer preživela prva nacistična divjanja, ne pa tudi bombardiranj med drugo svetovno vojno. Od nje je ostalo le pročelje, a so jo po združitvi Nemčije prenovili in od tedaj ostaja ena od prič nemške zgodovine.

Schlesinger Friede. Schlesinger Fritz. Schlesinger Fritz. Schlesinger Gerhard. Schlesinger Gerd … Pred drugim berlinskim simbolom nacističnih grozodejstev, spomenikom žrtvam holokavsta, so včeraj prostovoljci prebirali imena berlinskih žrtev. »Ne razumem vprašanja,« je tudi štirinajstletni dijak s kipo na glavi pomenljivo odgovoril, da se Judje danes v Berlinu počutijo dobro. »Enako bi lahko vprašali tudi mojega prijatelja, ki ni Jud!« Fanta, oba svetlih las in modrih oči, sta s tem veliko povedala o nemškem obračunu z lastno strahotno zgodovino, čeprav je mladenič na koncu priznal, da kipe ne nosi vsak dan in povsod. »Drugje so morda slabi ljudje.« … Schlesinger Helene, Schlesinger Helene, poročena Eisenstein, Schlesinger Georg …, je brala starejša prostovoljka. O sodobni Nemčiji veliko pove tudi skupina deklet, pokritih z rutami, ki je nedaleč stran poslušala branje imen ubitih. »Nesprejemljivo je, da so ubijali ljudi le zaradi njihove vere ali pripadnosti,« je povedala ena izmed njih, druge so prikimavale. S prihodom pred spomenik žrtvam holokavsta so hotele pokazati, da tudi muslimani obsojajo takšna dejanja.



Podpredsednik centralnega sveta Judov v Nemčiji Abraham Lehrer je zaskrbljen zaradi priseljencev iz arabskega sveta, ki prinašajo s seboj v svojih družbah vcepljeni antisemitizem. Zahteva dodatne ure pouka o vrednotah demokracije in spoštljivega odnosa do žensk pri tečajih za integracijo, ki se jih v Nemčiji udeležujejo prosilci za azil. Številni migranti prihajajo iz držav, v katerih je antisemitizem del režimske propagande in judov­stvu zavračajo pravico do obstoja. Ob naraščanju števila priseljenskih otrok tudi v nemških šolah opažajo agresivne protijudovske nastope muslimanskih sošolcev, pa naj najvišji politiki s kanclerko Angelo Merkel to še tako označujejo za ­nesprejemljivo.
 

Zgodovinske lekcije naj ostanejo žive

Judovski prebivalci Berlina in drugih nemških mest so zaskrbljeni tudi zaradi nekaterih politikov nacionalistične Alternative za Nemčijo (AfD), predvsem zaradi turinškega prvaka Björna Höckeja, razvpitega zaradi izjave, da ima Berlin v središču spomenik sramoti. Politiki AfD po navadi bolj udrihajo po muslimanskih priseljencih, in res med njihovimi člani odkrivajo tudi nekatere judovske pripadnosti. A jih številni sodržav­ljani obtožujejo »katalizatorstva za različne skupine s protijudovskimi koreninami«, kot je ocenil Lehrer. »Zavestno prestopate meje in s tem pomagate, da je antisemitsko obnašanje ocenjeno za normalno.«

Ob osemdeseti obletnici kristalne noči, ki je med drugim vodila v uboj več kot šest milijonov judovskih prebivalcev, si Nemčija vendarle bolj kot številne druge države prizadeva, da bi lekcije njene zgodovine spoznale tudi mlajše generacije. Zločinov obtoženi nekdanji nacisti morajo kljub visoki starosti pred sodišča, vlada pa ima posebnega pooblaščenca za judovsko živ­ljenje in boj proti antisemitizmu. »Antisemitizem ni le judovski problem, ampak problem vse družbe, to mora biti jasno!« je Felix Klein povedal ob nastopu svojega poslanstva. Dokaz za to je tudi danes vse večja judovska skupnost v Berlinu in vsej Nemčiji, kar je veliko priznanje za dedinjo nacizma.