Žrtvovana prepričanja in ničvredne obljube

Pandemija bo odločilno zaznamovala trenutno in prihodnjo generacijo zahodnih voditeljev.

Objavljeno
24. marec 2020 21.43
Posodobljeno
25. marec 2020 08.55
Britanski premier Boris Johnson in nemška kanclerka Angela Merkel avgusta lani med njunim dvostranskim srečanjem v Berlinu. Foto: Tobias Schwarz/Afp
Omejevanje osebne svobode državljanov je ne glede na razloge v ozadju za večino zahodnih politikov prvovrsten tabu, dejanje, ki je v popolnem nasprotju s tistim, v kar verjamejo, predvsem pa s tistim, kar so mislili, da bodo počeli, ko se bodo prebili na oblast.

Relativna lahkota, s katero v zadnjih tednih v evropskih državah uvajajo ukrepe karantene, je zgolj navidezna: podlaga za te ukrepe so politične odločitve, katerih teže ne gre podcenjevati. Nevarnost hitrega širjenja novega koronavirusa po svetu politikom iz demokratičnih držav ne daje druge možnosti, kot da delujejo proti svojim globoko zakoreninjenim instinktom in prepričanjem, še posebno tistim, ki se nanašajo na osebno svobodo.
 

Cena življenja


Med evropskimi voditelji je to zlasti opazno pri Angeli Merkel. »Odrasla je za železno zaveso in se vse politično življenje zavzemala za ohranjanje svoboščin, predvsem svobode gibanja in potovanja, ki je bila zanjo nadvse pomembna,« je za Delo pojasnil njen uradni biograf, nemški novinar Stefan Kornelius. To je po njegovih besedah glavni razlog, da je kanclerka tako previdna pri sprejemanju odločitev o omejevanju svobode in da v nastopih, denimo, ne uporablja besed, kot je prepoved, ampak raje poskuša v državljanih vzbuditi občutek osebne odgovornosti.

Tovrstne pozive je bilo ta mesec mogoče slišati tudi iz ust drugih zahodnih voditeljev – Emmanuela Macrona, Giuseppeja Conteja, Pedra Sáncheza in navsezadnje Donalda Trumpa –, ki so vsak po svoje poskusili ublažiti ostrino svojega ravnanja. Boris Johnson je v Britancih poskusil vzbuditi podoben občutek odgovornosti kot Angela Merkel v Nemcih, a je v ponedeljek kljub temu razglasil nove ostrejše ukrepe za preprečitev širjenja virusa, ki temeljijo na drastičnem omejevanju osebne svobode. Za britanskega premiera, enega od najbolj liberalnih desnosredinskih politikov na stari celini, je bila ta odločitev po poročanju otoških medijev neizmerno sporna, saj je izzvala vse, v kar verjame kot politik in demokrat.



Čeprav Johnsonovo zaostrovanje ukrepov po javnomnenjskih raziskavah podpira 93 odstotkov vprašanih Otočanov, premier njihovih dolgoročnih posledic za zdaj ne more predvideti. V uteho mu je lahko kvečjemu to, da imajo tako rekoč enake skrbi tudi njegovi kolegi v drugih zahodnih demokracijah. Tudi kanclerka Merkel »bo morala odgovoriti na dilemo, kako hkrati zaščititi življenje ljudi in njihov način življenja,« je prepričan njen biograf, rekoč, da bo to »končni in ključni preizkus njenega mandata«.


Vse se mora spremeniti


Pandemija bo odločilno zaznamovala trenutno generacijo zahodnih voditeljev. Politični programi, manifesti in obljube, ki so jih dali volivcem na začetku mandata, so v trenutnih razmerah ničvredni. V najboljšem primeru predstavljajo nekaj, k čemur se lahko vrnejo, ko bo krize in nevarnosti konec, v najslabšem pa le spomin na stare, manj zapletene čase, ko vladanje ni bilo zreducirano na izbiranje med vrsto slabih možnosti.

image
Spomenik Winstona Churchilla sameva pred stavbo britanskega parlamenta v zaostrenih ukrepov. Foto: REUTERS/Hannah McKay


Tudi njihovi nasledniki se bodo morali prilagoditi novi realnosti, razmisliti o vprašanjih, s katerimi se jim do zdaj ni bilo treba ukvarjati, in osmisliti znameniti citat iz romana Gepard Giuseppeja Tomasija di Lampeduse: »Da bi vse ostalo enako, se mora vse spremeniti.« Stefan Kornelius pričakuje, da se bo v Nemčiji v času pandemije izoblikovala nova generacija voditeljev. Prihodnje leto se obeta menjava na čelu vlade, »potencialne kandidate za kanclerja pa že zdaj ocenjujejo na podlagi njihove sposobnosti za spopadanje s krizo«.