Agencija, ki je dobila tekmo z Rusi in spremenila naš pogled na svet in vesolje (ČASOVNI PREGLED)

Prvega oktobra 1958 je uradno začela delovati agencija, ki je postavila človeka na Luno, do skoraj vseh planetov poslala sondo ali dve, znameniti Voyager je celo zapustil naše osončje. To je Nacionalna letalska in vesoljska uprava, v angleščini National Aeronautics and Space Administration ali na kratko: Nasa.

V časovnem pregledu so nekateri ključni mejniki, ki jih je dosegla Nasa:


Nastala je kot odgovor na veliki ameriški poraz, ko so Sovjeti v orbito poslali preprosto piskajočo kroglo, iz katere so štrlele štiri antene. Četrtega oktobra 1957 so izstrelili 58 centimetrov širokega Sputnika 1, ki je spodbudil zagrizeno tekmo med obema takratnima velesilama. Zdaj je bila v ospredju ena nacija, nato druga, vesoljske vojne je bilo konec, ko so Američani leta 1969 zasadili svojo zastavo na tako zelo želeno Luno (čeprav številni še danes dvomijo, da se je to res zgodilo).

Petdeset let kasneje ruske rakete tudi ameriške astronavte vozijo na Mednarodno vesoljsko postajo, po desni prehitevajo vse bolj tehnološko napredni Indija in Kitajska, zdaj bijejo bitko zasebna vesoljska podjetja. Cilj: Mars (pa tudi Luna). Najbolj smeli načrti, da bi človek pristal na rdečem planetu, govorijo o letu 2024, nekoliko bolj realni o letu 2030.

Hladna vojna kot motor napredka

​Brez hladne vojne vesoljske tekme ne bi bilo in tako ne bi bilo izjemnih programov znanstvenih raziskav in tehnološkega napredka. Dvanajstega aprila 1961 je takrat 27-letni Jurij Gagarin postal prvi človek v vesolju, kjer je preživel 89 minut. Postal je sovjetski heroj in mednarodni zvezdnik ter največji trn v peti Američanov, ki so človeka v vesolje poslali šele 5. maja istega leta, ko je Alan Shepard opravil 15-minutni podorbitalni polet.



Slabe tri tedne kasneje je ameriški predsednik John F. Kennedy izzval, naj »pred koncem desetletja postavijo človeka na Luno in ga tudi srečno vrnejo na Zemljo«, in kongres zaprosil za sedem do devet milijard dolarjev za vesoljski program v petih letih. Proračun Nase se je nemudoma povečal za 89 odstotkov, čez leto dni za 101 odstotek. Buzz Aldrin je kasneje v knjigi razkril, da je Kennedy želel na Mars, a ga je takratni šef Nase pregovoril.

Kennedy ni bil kakšen velik navdušenec nad vesoljem, bolj mu je šlo za nadvlado nad Sovjeti. Ko so se odnosi po kubanski krizi nekoliko otoplili, je celo predlagal skupno misijo, kot je to Nikiti Hruševu predlagal že na srečanju na Dunaju leta 1961.



Po osmih letih in treh programih – Mercury, Gemini in Apollo – so se 20. julija (21. julija po našem času) Kennedyjeve sanje (takrat je bil že šest let pokojni, tega dogodka ni dočakal niti Gagarin) uresničile. Neil Armstrong je naredil »majhen korak za človeka, a velik za človeštvo«, sledil mu je Buzz Aldrin, Michael Collins pa ju je čakal v komandnem modulu Apolla 11 v orbiti (na Luni je stalo vsega 12 ljudi, do oziroma okoli Lune jih je letelo skupaj 24).


 

Pot do Lune ni bila lahka

Sedemindvajsetega januarja 1967 so v požaru med rutinsko vajo na izstrelitveni ploščadi 34 na floridskem Cape Canaveralu umrli Gus Grissom, Ed White in Roger Chaffee. Poskušali so ponoviti celoten postopek odštevanja do izstrelitve. Komandni modul je bil nameščen na nosilni raketi Saturn IB, kot da bi šlo zares, le da raketa ni imela goriva. Test bi se moral začeti že v petek zjutraj, a se je zaradi težav pri komunikacijski povezavi med plovilom in kontrolo začel šele pozno popoldne. Glavna ekipa pod vodstvom Grissoma je v modul vstopila ob 13. uri po vzhodnoameriškem času (19. uri po našem). Loputo modula so zaprli ob 14.42 po lokalnem času, tlak v modulu je bil višji kot na Zemlji, da bi ponazorili dogajanje v vesolju. Težave so se nadaljevale, med drugim ekipa nikakor ni mogla ugasniti enega izmed mikrofonov, a kljub temu težave niso bile tako velike, da bi testiranje prekinili. Ob 18.20 po lokalnem času (28. januarja ob 0.20 po našem času) je testiranje stopilo v fazo deset minut pred vzletom. Čez nekaj minut se je Grissom pritožil kontroli: »Kako bomo prišli do Lune, če se ne moremo niti pogovarjati med dvema ali tremi stavbami?« To je bilo okoli 60 sekund pred požarom. Ob 18.30:54 so opazili povečano električno napetost. Osem sekund kasneje je najverjetneje Chaffee ali Grissom vzkliknil: »Požar.« Sledili so kriki, nato je radio ugasnil. Od prvega alarma do trenutka grozljive tišine je minilo 17 sekund. Astronavti niso imeli možnosti, saj so se plameni in strupeni plini širili izjemno hitro. Požar je najverjetneje povzročila iskra na vozlu žic levo od Grissomovega sedeža.

Po tragediji so se lotili velikih izboljšav plovil, med drugim so naredili novo loputo, ki se je odpirala navzven, predvsem pa hitro. Američane je tragedija streznila, da so se zavedli vseh napak, a so se pobrali relativno hitro in program nadaljevali že po manj kot 30 mesecih.

Osvajanje osončja

Nasine sonde so obiskale vse planete našega osončja. Še največ orbiterjev, landerjev in roverjev je odpotovalo proti Marsu. Že leta 1976 je tam uspešno pristal Viking 1 (prehiteli sta ga dve sovjetski sondi, a Mars 2 je leta 1971 treščil ob površje, mehkejši pristanek je imel lander Mars 3, a je bilo tudi zveze z njim po 14,5 sekunde konec. Viking 1 je deloval do leta 1982. Istega leta nekaj dni kasneje je uspešno pristal tudi njegov dvojček Viking 2 in deloval do leta 1980.

Začelo se je zdaj že več kot 40-letno obdobje raziskovanja Marsa, v katerem so med drugim odkrili sledi vode in to, da je bil planet nekoč precej bolj gostoljuben, ter organske molekule, ki bi lahko nakazovale na obstoj življenja.

Čeprav se lahko v ameriški vesoljski agenciji pohvalijo z več uspešnimi kot neuspešnimi misijami na Mars, niti njim ni šlo vse po načrtih. Tako so izgubili plovila Mars Polar Lander in Deep Space 2. Starosta med roverji je Opportunity, ki se je letos znašel v težavah zaradi prašnega viharja in njegova zemeljska ekipa še vedno čaka (in upa), da se bo zdaj, ko se je vreme umirilo, oglasil. Še precej živ pa je tudi spomin na »šest minut groze«, kakor so poimenovali pristajanje roverja Curiosity 6. avgusta 2012. Po trenutkih, ko si marsikdo v kontrolni sobi ni upal niti dihati, se je razleglo huronsko veselje. Nekaj podobnega bomo morda doživeli proti koncu letošnjega leta (predvidoma 26. novembra), ko bo na Marsu pristajal lander InSight, katerega naloga je kopati globlje kot njegovi predhodniki. V pripravi je že nova roverska misija, ki bo šla na dolgo pot čez nekaj let. Vso to raziskovanje poteka tudi v kontekstu želja in načrtov, da bo nekega dne na Marsu sled pustila tudi človeška noga.



Da smo podrobneje spoznali za marsikoga drugi najlepši planet v osončju (lepšega od Zemlje še nismo našli), je poskrbela misija Cassini. Razkrila je evolucijo Saturnovih prstanov, pa šesterokotno neurje na severnem polu, še pomembnejša pa so razkritja o lunah, denimo vodni pari na Enkeladu, znamenit je bil tudi pristanek landerja Huygens, ki je bilo plovilo Evropske vesoljske agencije, na Titanu. Plovilo Cassini je načrtovano strmoglavilo v atmosfero planeta s prstani 15. septembra 2017.

Sonda Juno od leta 2016 preučuje plinski velikan Jupiter, New Horizons nam je približala mali Pluton in njegovo srčasto ravnico. Sonda, ki je večino časa v hibernaciji, da varčuje z gorivom, zdaj hiti proti telesu Ultima Thule v Kuiperjevem pasu. Srečanje bo potekalo 1. januarja 2019. Omeniti velja še Dawn, ki je obiskala dve nebesni telesi v glavnem asteroidnem pasu Cerero in Vesto, veliko pa si Nasa obeta od solarne sonde Parker, ki zdaj hiti proti Soncu, ki se mu bo približala na vsega 6,2 milijona kilometra, okoli njega bo hitela z neverjetno hitrostjo okoli 700.000 kilometrov na uro.


 

Misije, ki so spremenile pogled na naš svet in vesolje

Vesoljski teleskop Hubble, ki je delno tudi od evropske agencije, je od leta 1990 opravil več kot 1,3 milijona opazovanj in je med najbolj produktivnimi znanstvenimi instrumenti, kdajkoli zgrajenimi. Kot avtobus velik teleskop, ki leti 543 kilometrov nad našimi glavami, je astronomom pridal k razumevanju številnih osnovnih problemov v astrofiziki. Pomagal je razkriti, kako staro je naše vesolje, z njegovo pomočjo so uzrli najstarejše galaksije, opazoval je planete, meglice, zvezdne porodnišnice. Radi ga imajo znanstveniki, rada ga ima tudi laična javnost. Kako tudi ne, ko pa je podpisan kot avtor nekaterih najlepših vesoljskih fotografij. Znanstveniki zdaj nestrpno čakajo njegovega naslednika, teleskop James Webb, ki bo še zmogljivejši. Zdaj je vzlet predviden za leto 2021.





Še en vesoljski teleskop je spremenil naš pogled na vesolje in tudi na nas. Dolgo je človeštvo verjelo, da smo središče vsega, da se vse vrti okoli nas (nekateri še vedno mislijo tako), nato smo počasi odkrivali druge planete, najprej v našem osončju, nato še daleč stran. Kepler jih je odkril 2327 (še skoraj toliko kandidatov za planete). Vsakič je završalo, ko je Nasa naznanila, da je odkril Superzemljo. Ta termin je nekoliko dvomljiv, saj govori le o tem, da gre za planet, ki je do dvakrat večji in do največ desetkrat težji od našega, potem pa se podobnost lahko konča. Okoli 30 odkritih planetov je takšnih, ki okoli svoje zvezde krožijo na ravno pravšnji razdalji, da bi bile lahko razmere na planetu primerne za življenje. Kepler, ki mi bo vsak čas zmanjkalo goriva, je že dobil naslednika – Tess, ki je že v prvih mesecih delovanja odkril dve Superzemlji.

Zapis o Nasi bi težko minil brez omembe obeh Voyagerjev, ki sta z Zemlje odpotovala leta 1977. Voyager 1 je leta 2012 vstopil v medzvezdni prostor in je od Zemlje najdlje oddaljeno delo človeških rok. Oba imata na sebi zlato ploščo, na katerih so zapisane sledi človeštva – od zvokov, glasbe, fotografij, zapisov in pozdravnega nagovora. Za vsak slučaj, če ju kje kdo najde, da bodo vedeli, od kod je in s kakšnimi bitji imajo opraviti.

Voyager 1 se je na valentinovo leta 1990 ozrl nazaj proti domu. Nastala je znamenita fotografija »blede modre pike«, ki je bila del »družinskega portreta« – kombinacije fotografij, na kateri je celotno osončje.



»Poglejte še enkrat to piko,« je svetoval astronom Carl Sagan. »To je tukaj. To je dom. To smo mi. Na njej so vsi, ki jih ljubite, vsi, ki jih poznate, vsi, za katere ste kdajkoli slišali, vsi ljudje, ki so kdaj bili in živeli. Skupek našega veselja in trpljenja, tisoče verskih prepričanj, ideologij in ekonomskih doktrin, vsak lovec in iskalec hrane, vsak junak in strahopetec, vsak ustvarjalec in uničevalec civilizacij, vsak kralj in kmet, vsak zaljubljen parček, vsaka mati in oče, upajoč otrok, vsak izumitelj in raziskovalec, vsak učitelj morale, vsak podkupljiv politik, vsaka filmska zvezda, vsak vrhovni voditelj, vsak svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste je živel tam na pikici v sončnem žarku.«