Vse najboljše za dvajset let, Mednarodna vesoljska postaja (FOTO in VIDEO)

Je največja človeška zgradba v vesolju in najdražji podvig v moderni zgodovini. Je tudi tretji najsvetlejši objekt na našem nebu. Mednarodna vesoljska postaja (angleško: International space station, kratica ISS) praznuje 20 let. Njen prvi del, ruski modul Zarja, je na raketi Proton v orbito poletel 20. novembra 1998.



Mednarodna vesoljska postaja je eden najlepših primerov prijateljstva in preseganja političnih delitev.



Od 2. novembra 2000 ni minil dan, ko ne bi bila naseljena. Letos je ta možnost obstajala, ko se je na začetku oktobra zgodila nesreča sojuza in je kazalo, da bo trojica astronavtov ISS zapustila, preden bo prispela nova ekipa. A so ruski preiskovalci pravočasno ugotovili, kaj je šlo po zlu pri sojuzu, ki je edina dovolj preizkušena in varna raketa za polete človeške posadke v vesolje. Naslednji polet s tremi ljudmi je načrtovan na začetku prihodnjega meseca, trojica astronavtov in kozmonavtov pa namerava na trdna tla prispeti nekaj dni pred božičem.


 

Sodelovanje velesil

Vesolje je dolgo časa veljalo za območje zagrizenega tekmovanja, zdaj pa je večina misij plod sodelovanja več držav. Glavne partnerice projekta so ameriška vesoljska agencija Nasa, ruska Roscosmos, evropska Esa, ki primaknejo tudi največ denarja, in še japonska agencija Jaxa ter kanadska CSA. Program združuje mednarodne ekipe; na ISS so bili državljani 18 držav, verjetno pa bi v vsaki državi na svetu lahko našli nekoga ali nekaj, ki je del zgodbe postaje.



Omenjene države so glavnino postaje sestavljale med letoma 1998 in 2011. Šestnajst modulov in druge kose postaje so v vesolje pritovorili z 42 poleti raket, 37 poletov so opravili raketoplani, pet pa ruski protoni ali sojuzi.
Prvi modul, ki so ga utirili v orbito, je bila Zarja, raketoplan je dva tedna pozneje pripeljal še modul Unity. Astronavti so ju sestavili, nato je postaja dobivala nove in nove kotičke. Zdaj je štirikrat večja od ruske postaje Mir in petkrat večja od ameriške postaje Skylab.

Plovila za dostop do postaje

Na postaji je praviloma šest astronavtov in kozmonavtov, včasih se med njimi znajde tudi kakšen vesoljski turist. A številke so se spreminjale, saj postaja sprva niti ni dovoljevala tolikšnega števila, po upokojitvi raketoplanov leta 2011, ki so imeli prostora za sedem potnikov, se je pojavila nova težava, saj preprosto niso mogli v vesolje prepeljati večjega števila ljudi. Zdaj na postajo vozijo le ruski sojuzi, ki sprejmejo do tri osebe. Posadka, ki tam ostane približno pol leta, ima nenehno podporo iz nadzornih centrov v Houstonu in Moskvi, od koder ISS lahko nadzorujejo tudi brez navzočnosti ljudi na postaji.



V vesoljsko zgodbo se zadnja leta vse bolj ambiciozno vpletajo tudi zasebniki, česar si želijo tudi države. Časi iz preteklega stoletja, ko so bile vesoljske agencije vreče brez dna, so namreč minili. Nasa je sklenila pogodbe s podjetjema SpaceX in Orbital ATK, ki s svojima ploviloma na postajo dostavljata tovor. Američani se želijo znebiti tudi odvisnosti od Rusov in tako se je Nasa z Boeingom in SpaceXom dogovorila o razvoju plovil za prevoz ljudi. Obe podjetji hitita, prvi pravi test z ljudmi na krovu napovedujeta že za prihodnje leto.

Delovna posadka

Verjetno so redki, ki ne bi začasnim prebivalcem ISS zavidali razgleda. K sreči so v zadnjih letih postali zelo dejavni na družbenih omrežjih in z nami na trdnih tleh delijo dih jemajoče posnetke. Kar nekaj astronavtov je priznalo, da je steklena Cupola njihov najljubši kotiček na postaji. A za fotografiranje in uživanje si astronavti odmerijo manjši kos svoje budnosti.



Večino časa posvetijo vzdrževanju postaje in znanstvenim eksperimentom. Astronavti so že sami po sebi poskusni zajčki. ISS je namreč edini kraj, kjer lahko proučujejo dolgoročne učinke na telo v breztežnostnem prostoru. Da se izognejo izgubljanju mišične mase, morajo astronavti telovaditi vsaj dve uri na dan. Velik problem je zdravje oči, saj številni poročajo, da se jim je po polletnem bivanju na postaji vid poslabšal. Čeprav postaja ni majhna, je vendarle zaprt prostor, od koder ni mogoče pobegniti v naravo, zato nenehno spremljajo tudi psihološko stanje prebivalcev. Vse to bo pomembno pri dolgih potovanjih na druge planete; že potovanje na Mars bi trajalo vsaj pet mesecev.



Svojevrsten eksperiment je bila enoletna misija Američana Scotta Kellyja in Rusa Mihaila Kornienka, ki sta s 340 dnevi vpisala tudi rekord v številu zaporednih dni, preživetih na postaji. Kelly je bil še posebno zanimiva izbira, saj so telesne spremembe lahko primerjali z njegovim bratom dvojčkom Markom. Dvojica je sicer daleč od absolutnega rekorda v številu preživetih dni na eni sami misiji, ki ga s 437 zaporednimi dnevi na postaji Mir ohranja Rus Valeri Polyakov. Kar 878 dni v vesolju pa je rekord, ki ga je z bivanjem na postaji Mir in ISS skupno zbral Rus Gennady Padalka.

Eksperimenti za splošno korist

Na postaji opravljajo tudi številne poskuse, namenjene izboljšavam življenja na trdnih tleh. Med več kot 2400 poskusi so se številni osredotočali na vedenje celic, tudi rakavih, saj je razrast in obnašanje tkiv v takem okolju dramatično drugačno.

Tudi sama postaja je tehnološki eksperiment, saj so prav za ISS razvili in preizkusili marsikateri del. V zadnjem času preverjajo, če bi rezervne dele lahko sami izdelovali s 3D-tiskalniki, na postajo je pripotovalo tudi že več humanoidnih robotov, ki bodo nekoč verjetno povsem običajni astronavtovi asistenti. Zelo pomemben eksperiment je gojenje rastlin, saj je samopreskrba za daljša potovanja nujna, in tudi reciklaža. Nič ne gre v nič, saj tudi urin in vodo za umivanje reciklirajo in vrnejo v obtok pitne vode.



S precej visoke ptičje perspektive lahko astronavti, sploh če gre za drugi ali tretji obisk, spremljajo in poročajo o spremembah našega planeta. Nekatere so še kako jasno opazne; denimo brazgotine, ki jih je v Amazonski pragozd zarezal človek.

Brez zabave ne gre. Astronavti se radi poigrajo s kapljicami vode, ki prosto lebdijo, med prostimi urami se tako, kot to počnemo na trdnih tleh, zamotijo z branjem knjig, gledanjem filmov, pogovarjanjem z domačimi, igranjem kitare ali kakega drugega inštrumenta.



Člani posadke so tudi vzdrževalci. Posebno vznemirljiva dela so na zunanji strani postaje. Nekajkrat so morali ukrepati izredno, ko je odpovedal kakšen vitalen del. Vesoljski sprehodi pa so lahko zelo nevarni. Leta 2013 se je Italijan Luca Parmitano skoraj utopil, ko se mu je čelada napolnila z vodo zaradi zamašene cevke in vdora vode iz hladilnega sistema. Posledično so vesoljske agencije izboljšale skafandre, hkrati pa že testirajo, da bi ljudi za nekatera rutinska dela lahko zamenjala robotska tehnologija. Ne le ljudje, tudi ISS se je nekajkrat znašla v nevarnosti zaradi vesoljskih smeti. Majhni delci so ji povzročilo nekaj praskic, katastrofalnim trkom pa se je uspešno izogibala.

Še dobro desetletje

ISS se stara in vzdrževanje je vse dražje. Že do zdaj so zanjo namenili okoli 130 milijard evrov. Številni želijo in upajo na zasebni kapital. Po dosedanjih načrtih naj bi ISS vzdrževali do leta 2028, nekatera poročila omenjajo tudi leto 2030.

In potem? Kitajska je že razkrila prve dele vesoljske Nebeške palače, ki naj bi postala operativna leta 2022, Nasa in mednarodni partnerji govorijo o lunarni orbitalni postaji Deep Space Gateway, ki bi bila manjša kot ISS, a bi potovala dlje v vesolje. Zasebno vesoljsko podjetje Bigelow razmišlja o napihljivih modulih, s podjetjem United Launch Alliance je že podpisalo pogodbo za izstrelitev napihljive postaje B330. Svoje načrte imajo tudi Rusi, ki so omenjali luksuzne hotele, pa zasebniki s svojimi idejami vesoljskega turizma …

Če se bo vesoljska zdrava tekma nadaljevala s sedanjim tempom, si lahko obetamo še marsikatero svetlo piko nad glavami, v desetletju pa bo človeštvo, upajmo, na pragu novega majhnega koraka za človeka in velikega skoka za človeštvo.