Stekleničke s sporočili za Nezemljane

»Kje so vsi?« Že desetletja iščemo znak, da nismo sami. Kar nekaj teorij je, zakaj jih (še) nismo našli: ne obstajajo, predaleč so, nočejo se oglasiti prebivalcem modre frnikule … Morda se bodo, ko poberejo stekleničke s sporočili, ki smo jih pred več kot štiridesetimi leti vrgli v kozmični ocean. Če jih bodo, možnosti so, kolikor vemo, izjemno majhne, in seveda če jih bodo razumeli …

Nekoliko bolj smo te dni znova postali pozorni na Voyagerja, saj je ameriška vesoljska agencija sporočila, da se tudi Voyager 2 približuje magični meji, ko bo tako kot njegov brat dvojček zapustil naše osončje. Voyager 1 je v medzvezdni prostor vstopil avgusta 2012 in je od Zemlje najdlje oddaljeno delo človeških rok. Oba popotnika, ki so ju izstrelili leta 1977, sta nam od blizu predstavila velikane v oddaljenih koncih osončja, s seboj pa nosita zlati plošči, z vsebino katerih se želimo v čim boljši luči predstaviti oddaljenim kotičkom vesolja.



Že sondi Pioneer 10 in 11, izstreljeni marca 1972 in aprila 1973, ki sta bili predhodnici Voyagerjev, sta imeli na sebi kovinsko plaketo, s katero sta se identificirali, od kod sta. Idejo poslati sporočilo v vesolje je v glavo astronoma in avtorja ene najbolj popularnih serij o vesolju Kozmos in znanstvenofantastične knjige Stik (Contact 1985) Carla Sagana zasejal angleški novinar Eric Burgess. Navdušeni Sagan je prepričal Naso, ta pa mu je dala tri tedne, da pripravi sporočilo. Plaketo je oblikoval z astronomom Frankom Drakom, znanem po Drakovi enačbi, poskusu, da bi ocenili, koliko je razvitih civilizacij v galaksiji. Sličice je izrisala Linda Salzman Sagan, takratna Carlova žena.



Najbolj znameniti podobi na aluminijasti ploščici sta seveda figuri moškega in ženske. Moški ima dvignjeno roko v pozdrav, kar je za drugega človeka pozitivna gesta, za nekoga daleč stran od nas pa morda banalna, upajmo, da ne sovražna. Sagan naj bi sprva celo hotel, da se moški in ženska držita za roke, a je to idejo opustil, da se ne bi razumelo, da gre za en sam organizem.

Ne ravno podrobne risbe, ki jih je Saganova oblikovala na podlagi starogrških in da Vincijevih del, so naletele tudi na številne kritike. Želeli so sicer, da bi bila človeka podobna vsem rasam in hkrati nobeni, a se ni ravno posrečilo. Sprva so hoteli, da bi bil moški narisan z značilno skodranimi, oba pa s temno rjavimi lasmi, a ker je končni rezultat brezbarvni obris, sta videti svetlolasa. Nekatere je motilo, da v pozdrav maha samo moški, ženska pa ima ob trupu spuščene roke.

Najbolj pa je Američane zmotila, kakopak, golota. Saganova ni želela narisati oblačil, saj je kultura oblačenja na Zemlji izjemna in katera koli izbira ne bi bila reprezentativna, prav tako pa sta goli figuri za Nezemljane morda bolj poučni, a ameriški mediji so goloto težko požrli – nekateri celo tako zelo težko, da so ob poročanju objavljali slike moškega brez genitalij in ženske z zabrisanimi dojkami.

Na plaketi je še vodikova črta, ki je črta na spektru elektomagnetnega valovanja, osončje, iz katerega je razvidno, da sonda izhaja iz tretjega kamna od sonca. V vrsti je narisanih devet planetov, saj je plaketa nastala še v času, ko je Pluton veljal za planet; ta status so mu odvzeli leta 2006 in ga prekvalificirali v pritlikavi planet.

In še zemljevid, iz katerega bi lahko napredna civilizacija razbrala, kje smo. Enak zemljevid s 14 pulsarji – to so masivne nevtronske zvezde, ki lahko živijo še na milijone let, ki kažejo na Sonce v središču – je narisan tudi na zlatih ploščah Voyagerjev, ki pa so z vsebino bistveno bogatejše od Pioneerjevih plaket.

Tudi za vsebino zlatih plošč je bil odgovoren Carl Sagan. Z ekipo je izbral 115 slik, kup naravnih zvokov, glasbo sveta, nabor pozdravov in napisana sporočila takratnega predsednika ZDA Jimmyja Carterja in takratnega generalnega sekretarja Združenih narodov Kurta Waldheima, kasnejšega avstrijskega predsednika.

»Voyagerja smo zgradili v ZDA. Smo skupnost 240 milijonov ljudi med več kot štirimi milijardami ljudi, ki naseljujejo planet Zemlja. Mi ljudje smo še vedno razdeljeni po državah, ampak te države hitro postajajo enotna globalna civilizacija. To sporočilo pošiljamo v vesolje. Verjetno bo preživelo milijarde let, ko bo naša civilizacija korenito spremenjena in površje Zemlje bo morda temeljito drugačno. Morda ob kakšni od 200 milijard zvezd v Rimski cesti kroži naseljen planet s civilizacijo, sposobno vesoljskih potovanj. Če takšna civilizacija prestreže Voyagerja in lahko razume vsebino, je tu naše sporočilo: To je darilo z malega oddaljenega planeta, izbor naših zvokov, znanosti, slik, glasbe, misli in čustev. Skušamo preživeti naš čas, da bi živeli v vašem. Upamo, da se bomo nekega dne, ko bomo rešili težave, s katerimi smo soočeni, pridružili skupnosti galaktičnih civilizacij. Ta plošča predstavlja upanje in odločnost in dobro voljo v prostranem in čudovitem vesolju,« je zapisal Carter.

Na naslovnici so tudi slikovna navodila za uporabo plošče, v zaščitnem aluminijastem ovoju pa sta priloženi še magnetna gramofonska glava in igla.

»Plovilo bodo pobrali in ploščo zaigrali le, če so v medzvezdnem prostoru napredne civilizacije, a že izstrelitev steklenice s sporočilom v kozmični ocean govori o upanju, ki ga ima življenje na tem planetu,« je plošči pospremil Sagan.

Morebitne najditelje bo človeštvo pozdravilo v 55 jezikih. Prvotni načrt je bil, da bi vljudnostne fraze, »kako ste, pozdravljamo vas, voščimo vam dobre želje, mir z vami«, izrekli delegati Združenih narodov, a so snovalci naleteli na kup težav pri snemanju in tako so posnetki nastali v jezikovnih oddelkih univerze Cornell, kjer je delal tudi Sagan. S temi jeziki so avtorji takrat zajeli kar 65 odstotkov svetovne populacije, so pa pozdravili tudi v nekaterih že izumrlih jezikih, denimo akadščini, starogrščini in sumerščini. Slovenščine na plošči, namenjeni Nezemljanom, ni.



Drugi sklop avdioposnetkov so zvoki Zemlje: veter, dež, grom, izbruh vulkana, ptičje petje, petje kitov, oglašanje šimpanzov, pasji lajež, traktor, vlak, izstrelitev rakete Saturn V, pa tudi bitje srca, smeh (posnet je Saganov) in poljub med materjo in otrokom. Med posnetki pa je tudi sporočilo v morsejevi abecedi »per aspera ad astra« – prek trnja do zvezd.

Sledi še 90-minutni izbor glasbe – od klasične, narodne do rokenrola. V vesolje je tako odpotovala glasba Bacha, Mozarta, Beethovna, pa pesem Aboridžinov, perujska poročna pesem, indijanska pesem, pa narodne pesmi Indije, Kitajske, Japonske, Bolgarije, Azerbajdžana … Louis Armstrong bo morebitnim slušateljem zaigral My Melancholy Blues, Chuck Berry pa zapel Johnny B. Goode. Zanimivo je, da na plošči ni nekaterih glavnih zvezdnikov obdobja, na primer kralja rock'n'rolla Elvisa Presleyja, ki je umrl nekaj tednov pred izstrelitvijo Voyagerjev.



Med 115 slikami pa najdemo fotografije Zemlje in nekaterih drugih planetov, ki so v primerjavi z nekaterimi današnjimi fotografijami izjemno slabe kakovosti, doječe matere, tekačev, prometa, dreves, živali – od delfinov, krokodilov, slonov do orla, in svetovnih znamenitosti: Veliki kitajski zid, Tadž Mahal, most Golden Gate, Sydneyjska opera. Med podobami ljudi se je znašla Jane Goodall s svojimi šimpanzi.

Ekipa je dodala še ilustracije oploditve, človeškega zarodka, verige DNK, staranja človeka in nekoliko podrobnejšo ilustracijo moškega in ženske, ki sta podobna ilustraciji s Pioneerjeve plakete – če dobro pogledate, tokrat maha ženska. Na ploščo so želeli dati tudi estetsko fotografijo golih človeških teles, a Nasa po plazu že prej opisanih kritik na goloto občutljivih Američanov ni želela slišati niti besede. Dovolili so le silhueto. Če so zvoki brezčasni, za fotografije tega ne moremo reči. Že današnjim mladim ljudem, ki uživajo v bliskovitem tehnološkem razvoju, se ob pogledu na vsebino zagotovo zdi, da se je odprla nekakšna časovna kapsula o ne preveč razviti civilizaciji. Malo za šalo, malo zares, še dobro, da ni naslikanih prvih mobilnih telefonov, kajne?

Kako šele bi sprejela vse našteto neka civilizacija daleč, daleč stran od nas ... Vsebina je morda prebogata, ugotavljajo nekatere nedavne študije, ki zlati plošči gledajo s svežimi in modernimi očmi. Naš namen je bil, da bi se prikazali v čim bolj ljubeči in inteligentni luči, ni nujno, da bomo tako videti tudi Nezemljanom.

Rebecca Orchard in Sheri Wells-Jensen z univerze Bowling Green v Ohiu menita, da je vsebina preveč človekocentrična. Wels-Jensenova je članica skupine za pripravo sporočil Nezemljanom (Meti, vzporedni projekt bolj znanega programa za iskanje vesoljcev Seti), ki ugotavlja, kako bi bili razumljivi tujim civilizacijam.

Zvoki bi kaj hitro lahko bili razumljeni sovražno, sta maja na mednarodni konferenci o vesoljskem razvoju komentirali znanstvenici. Predstavljajte si, da prvič slišite hrumenje izstrelitve rakete, ne da bi to kdaj videli. »Zlata plošča je čudovit artefakt in predstava, kako ljudje želimo videti sami sebe, a je namenjena, da jo najde in interpretira nekaj, kar ima podobna čutila kot povprečni človek. Če pa katerega od teh čutil ni ali obstaja kak drug, vsebina postane zmedena.« Wells-Jensenova je takrat pojasnila, da mi že lahko razberemo, da pozdrave v 55 jezikih govorijo različni posamezniki, druge civilizacije bi s tem lahko imele težave. Tudi vrstni red slik je lahko zavajajoč; tako je izpostavila sliko žabe, ki ji sledi slika krokodila. Bi Nezemljani lahko razbrali, da gre za dve različni vrsti, ali bi mislili, da je žaba mladič krokodila?



No, ne glede na zmedo, ki bi jo lahko plošči povzročili, je precej neverjetno, da se bo to zgodilo kaj kmalu. Voyager 1 je z 21 milijardami km (0,002 svetlobnega leta) od nas najbolj oddaljen predmet človeških rok, a še 40.000 let bo potreboval, da se približa nekemu drugemu zvezdnemu sistemu. Takrat bo mimo zvezde Gliese 445 letel na razdalji 1,6 svetlobnega leta (14,9 bilijona km). Voyager 2, ki je od nas trenutno oddaljen 17 milijard km, pa bo čez okoli 296.000 let blizu (v relativnem smislu, saj bo oddaljen 4,3 svetlobnega leta) poletel mimo zvezde Ross 248.

Ju bo takrat pobral kdo, ki si zdaj postavlja enaka vprašanja kot mi? In bomo mi sploh še tu? Možno je, ker je vesolje bolj ali manj prazno, da bosta popotnika živela še na milijone let in bosta s svojima ploščama nekoč edini dokaz, da je ob neki, gledano celotno vesolje, neposebni zvezdi obstajal planet, na katerem je bilo življenje. Na katerem smo bili mi …