Agencija, ki nas opozarja, kako nepomembni smo

Nacionalna uprava za letalstvo in vesolje (Nasa) je nastala kot posledica različnih dejavnikov, ki so zajemali tako znanstveno oceno kot obrambne interese zaradi hladne vojne s Sovjetsko zvezo. Šlo je tudi za tekmovanje med ideologijami oziroma za odziv na pojave v državah v razvoju (Indija, Kitajska), ki so postavile raziskovanje vesolja na pomembno mesto.



Že v poznih štiridesetih letih je bilo ameriško obrambno ministrstvo dejavno pri razvijanju raketnih sistemov in raziskovanju zgornjih plasti atmosfere, saj so si hoteli zagotoviti vodstvo pri poznavanju teh zahtevnih tehnologij. Pomemben korak je bil, ko je ameriški predsednik Dwight E. Eisenhower leta 1955 potrdil načrt za izstrelitev prvega umetnega znanstvenega satelita v okviru mednarodnega geofizikalnega leta. Izstrelitev je bila predvidena med 1. julijem 1957 in 31. decembrom 1958, toda Sovjeti so Američanom prekrižali načrte in 4. oktobra 1957 sami izstrelili prvi satelit v zgodovini – Sputnik 1.

Zmaga Sovjetske zveze v boju za vesolje je imela na Američane učinek Pearl Harborja; zaradi iluzije o tehnološkem zaostanku so 29. julija 1958 ustanovili vesoljsko agencijo NASA (National Aeronautics and Space Administration) ali upravo za letalstvo in vesolje. Ta je v celoti vsrkala prejšnji nacionalni svetovalni odbor za aeronavtiko (NACA), skupaj z 8000 zaposlenimi in takratnim letnim proračunom 100 milijonov dolarjev. Prevzela je tudi tri poglavitne raziskovalne laboratorije: Langleyjev in Amesov aeronavtični laboratorij ter Lewisov laboratorij za pogone letenja. Novi državni agenciji so se pridružili še dve manjši ustanovi, namenjeni testiranju, raziskovalna skupina pri mornariškem raziskovalnem laboratoriju v Marylandu in laboratorij za reaktivne pogone, ki ga je upravljal znani Kalifornijski inštitut za tehnologijo.

Prav tako je sodelovala s kopensko vojsko in vojaškim centrom za balistične izstrelke v Huntsvillu v zvezni državi Alabama, kjer je dr. Wernher von Braun s skupino inženirjev razvijal velike rakete. Končno je Nasa ustvarila še druga raziskovalna središča, danes jih je na različnih koncih ZDA deset.

Vrhunec pristanek na Luni

Že v nekaj mesecih po ustanovitvi je začela Nasa izvajati vesoljske polete. V šestdesetih letih delovanja je dosegla nekaj zgodovinskih dosežkov v aeronavtiki in raziskovanju vesolja, po odmevnosti pa seveda izstopajo tisti, povezani s prodiranjem človeka v vesoljski prostor. Ti so se začeli s programoma Mercury in Gemini v šestdesetih letih. Vrhunec je bil pristanek človeka na Luni leta 1969 v okviru programa Apollo. Pristanki vesoljskih ladij Apollo so se na Luni nadaljevali še v zgodnjih sedemdesetih letih.



Prav tako v zgodnjih sedemdesetih je imela Nasa prvo napol naseljeno vesoljsko postajo Skylab. Sredi tega desetletja je izvedla prvi skupni vesoljski polet s Sovjetsko zvezo ali program Apollo-Sojuz (ASTP). Od začetka osemdesetih pa do sredine leta 2011 so se vrstili poleti vesoljskih letal vrste shuttle. Konec leta 1998 se je začela gradnja Mednarodne vesoljske postaje, kjer zdaj bivajo mednarodne posadke šestih astronavtov povprečno pol leta in pri tem izvajajo znanstvene in tehnološke poskuse.

Drugi vesoljski programi

Vesoljski znanstveni programi so zadevali polete k Luni in seveda tudi k vsem planetom našega sončnega sistema, vključno z zdaj pritlikavim planetom Plutonom, asteroidom in kometom.

Pri proučevanju Zemlje so znameniti sateliti za teledetekcijo, kot sta Landsat in Tiros, pomagali strokovnjakom razumeti kompleksne medsebojne vplive med različnimi ekološkimi sistemi na našem planetu. Te zdaj dopolnjujejo še novejši in bolj zmogljivi sateliti, med njimi Terra, Aqua in Topex-Poseidon.

Aeronavtični raziskovalni programi so pripomogli k večji varnosti, zanesljivosti, učinkovitosti in hitrosti letalskega prometa. Znana so raketna letala X-15 in poskusno letalo X-24.

Tehnologija Nase je bila v veliko primerih prirejena za uporabo, ki ni povezana z letalskim ali vesoljskim sektorjem.

 

Vesoljska tehnologija za široko uporabnost

Po šestdesetih letih delovanja je Nasa še vedno vodilna sila v znanosti in tehnologiji, prav tako pri spodbujanju zanimanja javnosti za raziskovanje na področju letalstva in vesolja ter znanosti in tehnologije na splošno. Medtem ko so izjemni znanstveni in tehnični dosežki Nase dokazali, da lahko ljudje dosežemo, kar se najprej zdi nemogoče, pa je morda največji prispevek te agencije za človeštvo spoznanje, ki je prišlo iz raziskovanja vesolja; namreč, kako neznaten je naš planet v velikem in še vedno neznanem vesolju.