Mrak za zoro

Vesoljska sonda Dawn (zora) je ena redkih, katere potovanje do cilja v vesoljskem prostoru temelji na zamisli o eksotičnem ionskem raketnem pogonu. Ideja se je porodila sredi šestdesetih, vendar je bilo do praktične uporabe treba počakati več desetletij. Zdaj se njena zgodba počasi končuje, saj je goriva vse manj, v vesoljsko zgodovino pa se bo zapisala kot prva sonda, ki je obkrožila dve nebesni telesi.

Dawn so izbrali med 26 predlogi programa Discovery, ki je zajemal skupino razmeroma poceni vesoljskih sond, namenjenih raziskovanju različnih ciljev v našem osončju. Nasa je v izbirnem postopku decembra 2001 odločila, da bosta zaživela misija Dawn in Kepler, ki je nato postal velika zvezda med vesoljskimi observatoriji, saj je odkril na tisoče planetov onkraj meja naše soseščine, ki s podobnostmi in razlikami burijo našo domišljijo.

Sonda skorajda ni ugledala zore, saj so decembra 2003 projekt prekinili in ga celo odpovedali, a so si že februarja 2004 znova premislili in nadaljevali gradnjo. Vendar negotovosti še ni bilo konec, leta 2006 so se ji pri ameriški agenciji spet odpovedali. V tem poglavju je v zgodbo vstopila vesoljska družba Orbital Sciences Corporation. Nasi je ponudila, naj pozabi na dobiček in se osredotoči na nove izkušnje ter za ceno 373 milijonov dolarjev (322 milijonov evrov) zgradi sondo. Nekaj podražitev je kajpada, bi lahko pripomnili, vendarle bilo, končni stroški so se ustavili pri 446 milijonih dolarjev (385 milijonih evrov). Misija naj bi trajala devet let, a zdaj se izteka že skoraj enajsto.​

Potovanje do Veste

Sonda je iz Cape Canaverala na krovu posebej okrepljene Boeingove satelitske nosilne rakete Delta II poletela 27. septembra 2007, ob izstrelitvi je tehtala skoraj 1218 kilogramov. Opremljena je bila s tremi ionskimi električnimi raketnimi motorji in 425 kilogrami žlahtnega plina ksenona za gorivo ter 12 malimi raketnimi motorji na hidrazin za popravljanje orientacije in lege. K znanstvenim instrumentom in kameram, s katerimi je posnela neverjetne podrobnosti obeh obiskanih »kamnov«, sta poleg ZDA prispevali še Nemčija in Italija.



Februarja 2009 je švignila mimo Marsa in dve leti kasneje, 16. julija 2011, prispela do prvega cilja – Veste, enega največjih asteroidov v glavnem asteroidnem pasu med Marsom in Jupitrom s premerom 530 kilometrov. Pri Vesti, ta je primer večjega planetoida, ki mu v rojevanju osončja ni uspelo postati planet, je med drugim razgalila velikost kovinskega jedra, ki naj bi bilo široko kar 220 kilometrov, pa tudi, da so nenavadni temni madeži na njeni površini najverjetneje posledica trčenj z drugimi asteroidi. Po dobrem letu se je Dawn poslovila in 5. septembra 2012 odpotovala k Cereri (tudi Ceres), s katero sta se spoznali 6. marca 2015. Cerera je najmanjši pritlikavi planet v našem osončju in edini v glavnem asteroidnem pasu. ​

Bleščeče znamenje

Že kmalu po prvem snidenju je Dawn priskrbela natančne podatke o morfologiji, mineralni sestavi, topografiji. Jasno je bilo, da je površina močno razbrazdana zaradi trkov z drugimi asteroidi, med kraterji pa so bile vidne svetleče se pege, ki so begale tako znanstvenike kot laično javnost. Odkrili so, da Cerera pod površino skriva morda velike količine vodnega ledu, nato je sledilo še večje presenečenje – zaznali so organske spojine, ki so eni od osnovnih gradnikov življenja. Nova analiza raziskovalcev z Brownove univerze je zdaj pokazala, da bi bila lahko tam celo večja količina organskega materiala, kot so domnevali.

Kljub vznemirljivemu odkritju, ki ga je Nasa objavila lani, to, podobno kot pri odkritju na Marsu ali Saturnovi luni Enkelad, ne pomeni, da je bilo na pritlikavem planetu kdaj življenje, saj organske snovi nastajajo tudi pri bioloških procesih. O tem, kako so se spojine in voda znašle na Cereri, je več domnev. Ena pravi, da bi jih lahko tja zanesli kometi, vendar bi toplota, nastala ob trku, bržkone uničila večji del teh snovi. Po drugi bi organska snov lahko nastala na sami Cereri, toda to je prav tako dvomljivo, ker so jo zaznali na zelo ozkih območjih. Vsekakor, se zavedajo tudi pri Nasi, je Cerera dovolj zanimiva, da bi si zaslužila novo vesoljsko sondo.

Blizu in še bližje

V zadnjih izdihljajih misije je Dawn v svoji končni orbiti okoli pritlikavega planeta, ki ga je 1. januarja 1801 odkril Giuseppe Piazzo. Najprej so ga klasificirali kot največjega izmed asteroidov v glavnem asteroidnem pasu, nato so ga zaradi velikosti – njegov premer je 950 kilometrov – uvrstili med pritlikave planete. Od Sonca je oddaljen povprečno 414 milijonov kilometrov. Najbolj ostre slike je pred Dawn znanstvenikom ponudil teleskop Hubble, zdaj pa sonda pošilja zelo podrobne posnetke, saj se je po izključitvi ionskih raketnih motorjev kraljici asteroidnega pasu približala na vsega 385 kilometrov (na eliptični orbiti je od nje najbolj oddaljena 4000 kilometrov). Tako lahko s svojimi znanstvenimi instrumenti dobi izjemen vpogled v površinske značilnosti, med drugim v krater Occator, kjer so vidni veliki slani in svetli depoziti. Ker je sonda že »na rezervi«, je prostora za manevriranje vse manj, a vsaj še nekaj časa bo proučevala to vsekakor zanimivo nebesno telo.

Nasa za zdaj nima novega vesoljskega programa, namenjenega raziskovanju Cerere, morda pa se bodo tja v prihodnjem desetletju odpravili Kitajci. Ti imajo drzen načrt, omenjajo sondo, ki bi na pritlikavem planetu pristala, znova vzletela in na Zemljo prinesla vzorce.