Pogodba kot zgled sodelovanja
- Pogodba o Antarktiki je nastala v obdobju pat položajev med velesilami med hladno vojno.
- Podpisnice se zavezujejo, da ne bodo imele ozemeljskih zahtev, ne bodo izvajale vojaških operacij in izkoriščale naravnih bogastev.
- Pogodba preneha veljati leta 2048, vprašanje za milijon dolarjev pa je, ali jo bodo države podaljšale, nadomestile ali zavrgle.
Čigava je Antarktika:
14
milijonov km2 (pol Afrike) je površina Antarktike2200
metrov je povprečno debel ledeni pokrovZa znanstvenike odprt dostop
30
milijonov km3 ledu je v ledenem pokrovuV Sloveniji je kampanjo za pristop k pogodbi od leta 2012 vodila zveza lions klubov, distrikt 129, v tej pa je bil ključni člen Miro Brumat, pooblaščenec za Antarktiko s soglasjem slovensko-švedskega društva in sveta za ohranitev okolja pri SAZU. »Ko prideš tja, čutiš, da si kot človek nemočen in da se moraš zliti z naravo, da je Antarktika še vedno neokrnjena, in tretjič, ta prostranstva … Tam doživiš vse,« opiše svoj obisk zamrznjene celine. Na vprašanje, zakaj je ogrevanje Slovenije za pristop k pogodbi trajalo tako dolgo, odvrne, da mu ni nihče nasprotoval, temveč zanj ni bilo interesa, tudi pri znanstvenoraziskovalnih ustanovah. Še najbližje temu koraku smo bili januarja 2017, ko je Cerarjeva vlada že sprejela pobudo za pristop k ratifikaciji, a se to ni zgodilo, ker je vlada prej razpadla. »Ni področja znanosti, ki se ne bi proučevalo in potrjevalo v okolju Antarktike. Tudi Slovenija bi lahko izkoristila te možnosti,« je prepričan Brumat, ki kot področje potencialnih sinergij omenja nanotehnologijo.
Neodkrit zaklad bioloških učinkovin
Timotej Turk Dermastia z nacionalnega inštituta za biologijo, ki je Antarktiko obiskal leta 2016 v okviru študija na škotski univerzi St. Andrews, pristop k antarktični pogodbi primerja s sodelovanjem na Mednarodni vesoljski postaji. Pogodba po
75
odstotkov vse sveže vode na Zemlji vsebuje»Zaradi nedotaknjenosti, odmaknjenosti in negostoljubnosti je Antarktika naravni laboratorij, kjer pa se že kažejo posledice onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov. Pristop k pogodbi bo slovenskim raziskovalcem omogočil udeležbo na mednarodnih odpravah, bodisi na raziskovalnih ladjah bodisi na raziskovalnih postajah, kjer bodo te spremembe dokumentirali in proučevali. Znanje o klimatskih, oceanografskih in ekosistemskih spremembah na Antarktiki je ključno za razumevanje človekovega vpliva na planet, saj se te spremembe dogajajo brez neposredne človekove navzočnosti.«
90
odstotkov vsega zemeljskega ledu je na AntarktikiGrožnja tehnološkega napredka
Antarktika je doslej veljala za zgled mednarodnega sodelovanja, vendar jo vse bolj ogrožajo geostrateški apetiti velesil. Pogodba preneha veljati leta 2048, vprašanje za milijon dolarjev je, ali jo bodo države podaljšale z manjšimi ali večjimi spremembami, nadomestile ali zavrgle.
Bogomil Ferfila s fakultete za družbene vede, ki je obiskal oba skrajna zemeljska pola, pritrjuje, da z razvojem tehnologije apetiti po Antarktiki naraščajo, vendar velesile, razen trojice z najrazvitejšo tehnologijo, ZDA, Rusije in Kitajske, še niso usmerjene nanjo. »ZDA in Rusija imata za zdaj dovolj nafte in plina, zato ne vidim velikega pritiska po energetskih virih na Antarktiki. Ta je precej oddaljena, poleg tega so tamkajšnje razmere zelo zahtevne.« Lahko pa bi bila izziv za tri velikanke v kontekstu tekme za vesolje in oceane, dodaja. A vsaj dokler bo na njej veljala prepoved vseh vojaških aktivnosti – navzočnost vojaškega osebja in letal je iz tega izvzeta – so vsi poskusi v tej smeri bolj ko ne nastopaštvo.
Človek Antarktiko spreminja na daljavo
V obdobju antropocena, ko je človeška dejavnost postala pomembna preoblikovalka našega planeta, je 14 milijonov kvadratnih kilometrov velika, poledenela, najbolj visoka, najbolj sušna (bolj kot Sahara), najbolj vetrovna in tako rekoč neposeljena Antarktika pomembna zlasti za ohranjanje stabilnega svetovnega podnebja in planetarnega vodnega kroga ter s tem povezanega globalnega ekosistemskega ravnovesja.
- Tudi na izolirani neposeljeni Antarktiki znanstveniki zaznavajo vse več vplivov človekovega delovanja.
- V zadnjih 40 letih raziskovalci opažajo pospešeno taljenje in destabilizacijo ledenih mas in dvig morske gladine.
- Antarktične vrste imajo zaradi specializacije malo manevrskega prostora za prilagajanje podnebnim spremembam.
Zato ni presenetljivo, da ta kontinent vzbuja vse večjo znanstvenoraziskovalno pozornost, znanstveniki številnih držav pa postopoma odkrivajo njeno večplastno globalno varovalno poslanstvo, ki ga lahko Antarktika tudi kot občutljiv in ranljiv svetovni barometer okoljskih sprememb opravlja le v primeru, da ostane nespremenjena. Znanstvene raziskave vse bolj potrjujejo, da se tudi na tako rekoč neposeljeni celini, zelo oddaljeni od antropogeno preoblikovanih drugih celin, krepijo procesi in znaki negativnih vplivov na antarktično okolje. Znanstveniki posebej pozorno proučujejo zapletene, večplastne posledice sprememb globalnega podnebja na planetarno unikatne antarktične vodne in kopne ekosisteme.
Najbolj kritično na zahodu celine
Mrzla in ledena Antarktika igra pomembno vlogo v planetarnem kroženju vode in zraka. V ledenem pokrovu Antarktike, ki je v povprečju debel 2200 metrov, je namreč 30 milijonov kubičnih kilometrov oziroma 90 odstotkov vsega ledu in več kot dve tretjini vse sladke vode našega planeta. Če bi se ves njen led stalil, naj bi se gladina svetovnih morij dvignila za 60 metrov, kar pa
Leta 2016, 2017, 2015 in 2018 so bila globalno najtoplejša štiri leta na Antarktiki po letu 1880.
velika večina znanstvenikov ocenjuje kot dolgoročno ali celo teoretično predpostavko. V antropogeno spodbujenih podnebnih spremembah se že kažejo okrepljeni trendi zmanjševanja površine in prostornine gorskih ledenikov, Grenlandije in ledu celotnega širšega območja Arktike.Scenariji znanstvenikov o posledicah podnebnih sprememb za Antarktiko so sicer različni in o njih zaradi kompleksnosti še ni dokončnega znanstvenega soglasja. Taljenje ledu na občutno manjši in podnebno ranljivejši Zahodni Antarktiki je sicer že skrb vzbujajoče, a ga po mnenju nekaterih znanstvenikov zaradi bistveno drugačnih razmer (obsega in višine gigantskega ledenega pokrova na skalni podlagi nad morsko gladino in temperatur nad ničlo) še ni mogoče posploševati na kompaktno ledeno Vzhodno Antarktiko. Toda po zadnjih objavljenih znanstvenih ugotovitvah v reviji ameriške nacionalne akademije znanosti (januar 2019), pri katerih so bili uporabljeni tudi satelitski posnetki, je Antarktika v obdobju 1979–1990 izgubila 40 milijard ton ledu na leto, v obdobju 2009–2017 pa okoli 252 milijard ton. Izguba količine ledu se je torej povečala za šestkrat. V zadnjih štiridesetih letih je okrepljena zahodna zračna cirkulacija premaknile tople, slane, podpovršinske vodne mase bližje Antarktiki in povzročila pospešeno taljenje robnih ledenih mas, destabilizacijo ledenikov in dvig morske gladine.
Zaledenele površine so se torej zmanjšale tudi na Vzhodni Antarktiki, ki je doslej veljala za podnebno bolj stabilno, a največjo skrb vzbujajo podnebne razmere na zahodnem delu, zlasti na najtoplejšemu Antarktičnem polotoku. Povprečne temperature ozračja so se namreč v zadnjih petdesetih letih povečale za tri stopinje Celzija, kar je nekajkrat nad svetovnim povprečjem. Površinske temperature morja pa so višje za več kot stopinjo, zato se je občutno podaljšala sezona taljenja ledu na polotoku. Toplejše morsko podnebje s podaljšano sezono taljenja je povečalo odlome ledenih polic in razredčilo na led navezano rastlinstvo in živalstvo, zato se je število znamenitih adelijskih pingvinov v zadnjih 25 letih zmanjšalo za tretjino. Nekatere ključne vrste antarktične prehranjevalne verige, na primer plankton, ogroža tudi povečana kislost oceanske vode.
Celina, ki napoveduje našo usodo
Ledena antarktična makroregija je pomemben člen toplotne bilance Zemlje. Obsežne poledenele površine namreč odbijajo bistveno več sončnega obsevanja od sicer planetarno prevladujoče kopne in vodne zemeljske površine. Zmanjšanje ledenega pokrova bi povzročilo povečanje absorpcije sončnega obsevanja in s tem dodatno vplivalo na dvig globalne temperature. Za globalno kroženje oceanske vode pa so pomembni tudi tokovi mrzle in s fitoplanktonom bogate antarktične vode. Njihovo segrevanje (zmanjšanje gostote) bi lahko zmanjšalo zanesljivost in biološko učinkovitost kroženja (dvigovanje mrzle vode) vodnih mas.
40
milijard ton ledu na leto je Antarktika izgubljala med letoma 1979 in 1990252
milijard ton na leto ga je izgubila med letoma 2009 in 2017Skrb vzbuja dejstvo, da se je za 15 odstotkov povečala moč zahodnih vetrov, kar je med drugim še bolj izoliralo večji del Antarktike (izjema je Antarktični polotok) od drugih toplejših območij planeta, prav tako se je po vsem sodeč zaradi tega zmanjšala zmožnost absorpcije toplogrednega ogljikovega dioksida v morju okoli Antarktike, ki je eden od največjih planetarnih ponorov atmosferskega CO2. Skupnih podnebnih učinkov, vključno s posledicami izrazitega tanjšanja Zemljine ozonske plasti nad Antarktiko, pa še ni mogoče zanesljivo dognati.