Tiskane izdaje
Štiriindvajsetega junija 1833 so se člani Britanskega združenja za razvoj znanosti sestali na tretjem velikem srečanju. V Cambridgeu se je zbrala večina od 850 članov, s seboj so pripeljali tudi žene in otroke. Plenarni govornik na kongresu je bil William Whewell, pobudnik in vodja združenja ter eden najuglednejših profesorjev na cambriški univerzi, kjer je predaval mineralogijo, napisal pa je tudi več učbenikov in odmevnih knjig.
V govoru je poudaril pomembne uspehe znanosti in napredek znanja, ki so mu bili priča od začetkov modernega naravoslovja pred nekaj stoletji. Po zanimivem uvodnem predavanju se je k besedi prijavil nihče drug kot romantični pesnik Samuel Taylor Coleridge, ki je desetletja pred tem pisal tudi o znanosti, a ga vsaj v javnosti že dolgo niso več povezovali z znanstvenimi vprašanji. Kot se je kasneje izkazalo, je imela Coleridgeeva intervencija na znanstvenem srečanju daljnosežen vpliv na vse, ki so se od takrat naprej ukvarjali z znanostjo.
Zgledovanje po umetnikih
Coleridge je udeležence provokativno nagovoril, da morda naziv filozof narave ne ustreza več stanju tega, s čimer se ukvarjajo sodobni možje znanosti. Izkopavanje fosilov in eksperimentiranje z električnimi pojavi ni tisto, kar se pričakuje od nekoga, ki se ima za filozofa. Tiste, ki so se ukvarjali z znanostjo, so takrat namreč naslavljali možje znanosti, učenjaki ali filozofi narave.
Seveda so bili zbrani ljubitelji znanosti osupli nad provokacijo, ki jo je izrekel ugledni pesnik. A zadrego je hitro rešil Whewell, ki je prijazno pripomnil, da se strinja z ugotovitvijo, da je beseda filozof res preveč splošna za označevanje tistih, ki se ukvarjajo s sodobno znanostjo. Vendar se ni ustavil pri spravljivi ugotovitvi, ampak je predlagal konkretno alternativo. Po analogiji z nazivom umetnik (artist) za ustvarjalce umetnosti je predlagal naziv znanstvenik (scientist) za ustvarjalce znanosti.
Kot poroča v knjigi Filozofski zajtrkovalni klub (The Philosophical Breakfast Club) zgodovinarka znanosti Laura J. Snyder, predlog za uvedbo termina znanstvenik ni bila Whewellova trenutna domislica, ampak posledica dvajsetletnega sistematičnega dela štirih učenjakov, ki so se redno dobivali na nedeljskih zajtrkih in razpravljali o najrazličnejših vprašanjih, tako ali drugače povezanih z znanostjo.
Poleg Williama Whewella so se v »filozofskem zajtrkovalnem klubu« zbirali še matematik Charles Babbage, ki je iznašel mehanski stroj za računanje, astronom John Herschel, ki je med drugim sodeloval pri iznajdbi fotografije, in ekonomist Richard Jones. Po prepričanju Snyderjeve so prav ti možje najbolj zaslužni, da se je spremenila javna podoba znanstvenika iz amaterskega raziskovalca v profesionalnega strokovnjaka, za katerega je raziskovanje tudi služba.
Od hobija do poklica
Člani zajtrkovalnega kluba so se še kot študenti na cambriški univerzi zavedali potrebe po modernizaciji javne podobe »mož znanosti«. Če je med njihovim študijem še veljalo, da je učenjak, ki se ukvarja z znanostjo, največkrat bogataš, ki izvaja eksperimente v svojem zasebnem laboratoriju, se je proti koncu njihovega življenja podoba znanstvenika že povsem spremenila. Znanstvenik je postal profesionalni strokovnjak, ki je svojo znanstveno vedo študiral na univerzi in dobil zanjo tudi formalno izobrazbo. V britanski znanstveni reviji Nature izraz znanstvenik sistematično uporabljajo že od ustanovitve leta 1869. Sčasoma se je razširil tudi na znanstvenice, vendar je bila pot do enakopravnosti spolov v znanosti še dolga.
Čeprav so štirje prijatelji s Cambridgea opravili veliko delo z reformo znanosti, jih danes skorajda nihče več ne pozna. A to samo dodatno priča o njihovem uspehu. Moderni znanstvenik sicer lahko postane medijski zvezdnik, vendar hkrati velja, da je posamezen znanstvenik sam po sebi kot konkretna oseba povsem nepomemben. Ključne so ideje, eksperimenti in argumenti, ne pa, kdo je njihov avtor.
Kot opozarja zgodovinarka Laura J. Snyder, je sprememba javne podobe in razumevanja znanstvenika iz ljubiteljskega filozofa narave k sodobni podobi profesionalnega »raziskovalnega delavca« prinesla tudi nekaj posledic, ki niso najboljše. Sodobni znanstveniki so vse bolj specialisti le za zelo ozka področja vednosti, pri čemer izgubljajo pregled nad celotno sliko znanosti in družbe. Ker so navadno življenjsko odvisni od plačila za svoje raziskovalno delo, morajo neprestano ustvarjati tudi vtis velike produktivnosti.
Kot opozarja Snyderjeva, se razkorak med delom znanstvenikov in potrebami ljudi oziroma družbe v marsikateri vedi povečuje, kar po njenem mnenju ni najboljše. Vzrok vidi prav v tem, da je sodobni znanstvenik postal »raziskovalni delavec«, ki največkrat nima ne časa ne volje in znanja, da bi razmišljal širše, ne samo v okviru svojega ozkega raziskovalnega področja. Z redkimi izjemami sodobni znanstvenik ni intelektualec, ki bi znal nagovoriti širšo javnost.
–––––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.
