Zdravila, ki niso zdravila, a zdravijo

Učinek placeba: Znanost vse bolj razume njegove mehanizme – Je tudi temelj alternativne medicine

Objavljeno
03. marec 2019 06.00
Posodobljeno
03. marec 2019 06.00
Komplementarna medicina s tehnikami sugestije telo spodbudi, da začne izdelovati zdravilne kemikalije. Foto Shutterstock
Leta 1978 so raziskovalci na pacientih po zobozdravstvenem posegu izvedli zanimiv eksperiment, pri katerem jih je zanimalo, kako delujejo notranji človeški mehanizmi odzivanja na bolečino. Vedeli so, da igra pomembno vlogo pri protibolečinski terapiji že pričakovanje, da bo zdravilo pomagalo.

Pogosto ljudje ne tožijo več nad bolečino, ko vzamejo tableto, tudi če aktivne učinkovine v zdravilu sploh ni. Temu nenavadnemu pojavu, ko na delu ni učinkovina oziroma zdravilo, ampak pričakovanje, da bo sredstvo pomagalo, pravimo učinek placeba.

Vendar raziskovalcev pri tem eksperimentu ni zanimalo, kako učinek placeba spodbuditi, ampak nasprotno, kako ga izničiti. Nekaterim pacientom so po zobozdravstvenem posegu dali prave protibolečinske tablete, drugim pa placebo, pri čemer nihče ni vedel, kaj je dejansko dobil. Po nekaj urah so vsem razdelili še dodatne tablete, med katerimi so nekatere vsebovale sredstvo, ki preprečuje izločanje v telesu nastajajočih kemikalij, ki naravno blažijo bolečino in jim pravimo endorfini.


Zapleten mehanizem


Po analizi rezultatov eksperimenta se je izkazalo, da se je učinek placeba pri pacientih, ki so zaužili tudi sredstvo, ki je zavrlo njihov notranji mehanizem za blaženje bolečine, izničil. Iz tega so sklepali, da je učinek placeba v resnici naravni mehanizem, s katerim telo samo sproži povečano izločanje kemikalij, ki blažijo bolečino oziroma koristijo telesu v dani situaciji. Prav ta eksperiment velja za pomemben mejnik v proučevanju fiziologije placeba, ki zadnja leta postaja vse bolj aktivno področje znanosti.

image
Razumevanje fiziologije placeba pomaga pojasniti tudi mnoge uspehe alternativne medicine.Foto Shutterstock


V sedemdesetih letih so raziskovalci pokazali tudi, da lahko s pogojevanjem vplivajo na imunski sistem miši. Miškam so nekaj časa v sladko pijačo dodajali zdravilo, ki zavira imunski odziv in se običajno uporablja pri presaditvah organov, da ne pride do zavrnitve. S takim pogojevanjem so dosegli, da je telo miši zmanjšalo imunski odziv že takrat, ko je miška popila sladko pijačo, tudi če v tekočini ni bilo zdravila. Zaradi vzpostavitve vzročne povezave med sladkim okusom in zmanjšanjem imunskega odziva so postale miši ob pitju sladke vode manj odporne proti okužbam in so zato hitreje poginile kot kontrolna skupina, ki ni vzpostavila takšne povezave.


Placebo kot nadloga


S placebom pri preizkušanju delovanja zdravil se je kot eden prvih spoprijel že statistik na univerzi Yale E. Morton Jellinek, ko je leta 1946 za farmacevtsko podjetje preverjal učinkovitost zdravila proti glavobolu. Zdravilo je vsebovalo tri učinkovine, med katerimi je bilo eno takrat zelo težko dobiti, zato je podjetje zanimalo, kako učinkovito bi bilo zdravilo, če te sestavine v njem začasno ne bi bilo.

Jellinek je izvedel slepo študijo s 199 pacienti v štirih skupinah, ki so vsi prejemali na videz enake tablete. Ena skupina je prejemala zdravilo z vsemi tremi učinkovinami, druga zdravilo brez učinkovin, preostali dve pa različni kombinaciji učinkovin. Vsaka dva tedna so sodelujočim zamenjali tablete, tako da je v obdobju nekaj mesecev vsak poskusil vse vrste tablet.

Izkazalo se je, da je kar 120 od 199 ljudi poročalo, da jim enako dobro pomaga placebo kot katerakoli druga učinkovina. Zanje je bilo tako vseeno, kaj so dobili. Pri preostalih 79, ki niso razvili placeba, pa se je izkazalo, da za delovanje zdravila dejansko potrebujejo prav tisto učinkovino, ki jo je farmacevtsko podjetje nameravalo izločiti.

Poročilo, ki ga je Jellinek napisal o študiji, je naznanilo trend, ki je pomembno vplival na moderen način preizkušanja zdravil. Proizvajalec mora dokazati, da je zdravilo bolj učinkovito od placeba, kar je razumljivo. Žal pa se je hkrati s tem uveljavilo tudi razumevanje, da je učinek placeba nekaj slabega in da kaže na naivnost osebe, ki ga razvije. Sto dvajset ljudi naj bi imelo v tej raziskavi po poročilu zgolj »psihološki glavobol«, in ne dejansko fiziološko pogojenega glavobola, ki ga učinkovina, ki so jo preizkušali, uspešno odpravi.

image
Učinek placeba je naravni mehanizem, s katerim telo samo sproži povečano izločanje koristnih snovi. Sodobna znanost mu priznava, da ni le psihološka reakcija, ampak naravni »samozdravilni« sistem. Foto Shutterstock


Naravno zdravilo


Dolga desetletja je placebo veljal za čudno psihološko reakcijo, ki ji podležejo lahkoverneži in ki povzroča le težave, saj otežuje preverjanje učinkovitosti zdravil. Vendar se taka interpretacija v znanstvenih krogih vse bolj opušča. Z napredkom raziskav fiziologije placeba postaja vse bolj jasno, da gre v resnici za pomemben naravni sistem, ki pomaga vzdrževati zdravje.

Razumevanje fiziologije placeba nam lahko pomaga pojasniti tudi mnoge uspehe alternativne medicine. Komplementarna medicina deluje prav na način, da z različnimi tehnikami sugestije telo pacienta spodbudi, da začne izdelovati kemikalije, ki lahko pomagajo pri ozdravitvi ali vzdrževanju zdravja. Povsem nesmiselno se je zato spuščati v razprave, ali alternativna zdravila sama po sebi delujejo ali ne. Njihova moč je namreč zgolj v tem, da skupaj s sugestijami zdravilca spodbudijo človeško telo, da intenzivneje vklopi notranje mehanizme zdravljenja, ki prej morda niso bili tako aktivni.

Pri alternativnih oblikah zdravljenja, katerih namen je vzbujanje placeba, je treba zato paziti predvsem na to, da ne škodujejo. Zelo narobe je, če nekdo zaradi pretiranega zaupanja v zdravilca uživa drage, morda celo strupene zvarke in ob tem opusti učinkovito klasično zdravljenje. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da so zelo pomembni in učinkoviti tudi fiziološki mehanizmi, ki so del učinka placeba. V tem primeru ni ključna fizična snov, ki jo vsebuje domnevno zdravilo, ampak je ključno pričakovanje pacienta, da mu bo zdravilo pomagalo, kar sproži nastanek dejanske »učinkovine« v njegovem telesu.
–––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.