31 kilometrov širok krater (območje je večje od Pariza!) in okoli 300 metrov globok se je vse do zdaj skrival pod kilometer debelo plastjo ledu, ni se pa mogel skriti pred izjemno občutljivim radarskim sistemom, ki so ga razvili v centru za daljinsko opazovanje ledenih ploskev, s sedežem na univerzi v Kansasu.
Krater pod ledenikom Hiawatha na severozahodu Grenlandije so znanstveniki podrobneje opisali v znanstveni reviji Science Advances.
Vesoljski kamen je ob otok trčil s hitrostjo 19 kilometrov na sekundo. Ob trčenju se je sprostilo kar 47 milijonkrat več energije, ki se jo je sprostilo ob eksploziji jedrske bombe v Hirošimi. Krater spada med 25 največjih na Zemlji in je prvi odkrit pod ledom. Kot zapisano v študiji, je krater Hiawatha od vseh na najbolj severni točki. »Vsaj 40 milijonov let v zgodovino morate iti, da najdete krater enake velikosti, zato je to zelo zelo redko odkritje,« je za Guardian dejal Kurt Kjaer iz danskega prirodoslovnega muzeja v Köbenhavnu.
Raziskovalci so posumili, da se pod ledom skriva nenavadna geološka značilnost iz Nasinih podatkov za spremljanje arktične klime, zbranih med leti 1997 in 2014. Soavtor študije John Paden s kansaške univerze je pojasnil, da so z radarskimi odboji lahko oblikovali zemljevid površja pod ledenimi ploskvami.
»Danski raziskovalci so pregledovali zemljevid in opazili ogromno depresijo, ki je bil videti kot krater. S satelitskih posnetkov, ker je krater na robu ploskve, je prav tako razviden okrogel vzorec. Oboji podatki dajejo močne dokaze, da je krater tam. A smo maja 2016 območje pregledali še z novim visokotehnološkim radarjem, ki ga je univerza razvila za nemški inštitut Alfred Wegener,« je razložil Paden, ki je pomagal pri razvoju programske opreme za radar.
Dodal je, da se oblike z letala ne vidi, razen če že veste, da je tam, bolje gre satelitskim posnetkom. Znanstveniki so se nato napotili še na teren in pridobili usedline, iz katerih so izluščili kremen, steklo in druge kristale, ki se značilno oblikujejo pri trčenju vesoljskega kamna ob zemeljska tla.
Ekipa se zdaj trudi natančno ugotoviti čas trčenja. Kot kaže zdaj, je nastal med pleistocenom. Znanstveniki so že našli snovi, ki so se sprostile ob trčenju, kar bi morda olajšalo zožiti časovnico. »V atmosfero je odneslo ogromno materiala, kar bi lahko posledično spremenilo podnebje, to bi lahko vodilo v taljenje ledu. Posledično bi lahko v Naresovo ožino med Grenlandijo in Kanado pritekale ogromne količine sladke vode, kar bi lahko vplivalo na morske tokove in celotno regijo,« je razložil Paden. »Dokazi kažejo, da se je trčenje zgodilo po oblikovanju grenlandskega ledenega pokrova, a ekipa še ugotavlja natančen datum.« Led se je začel na Grenlandiji nabirati pred okoli tremi milijoni let. Znanstveniki bodo morali zavrtati skozi led in zbrati material iz samega kraterja ali pa upati, da bo izpod ledenika kamne prinesla voda.
Paden je še dodal, da je bilo obdobje treh led od odkritja in zdajšnje objave zelo vznemirljivo. »Res je bilo 'kul'. To je bilo nekaj, o čemer sem razlagal otrokom. 'Poglejte to. Pod ledom je.' Bilo so to tisti zabavni trenutki, saj moje delo otrokom večina časa ni zanimivo.«
Za primerjavo:
Verjetno najbolj znani asteroid je tisti, ki je pogubil dinozavre. Krater ob mehiškem Jukatanu Chicxulub je širok 150 km in globok 20 km, kamen, ki ga je povzročil, pa je bil najverjetneje širok od 10 do 15 km.
Verjetno najbolj znani asteroid je tisti, ki je pogubil dinozavre. Krater ob mehiškem Jukatanu Chicxulub je širok 150 km in globok 20 km, kamen, ki ga je povzročil, pa je bil najverjetneje širok od 10 do 15 km.
»Nebo je presekalo na dva dela. Zemlja se je tresla«