Statistika namreč ni na strani človeških ribic, od več sto jajčec, kolikor jih v svojem življenju predvidoma odloži samica, odraslost po mnenju znanstvenikov dosežeta le dva zarodka. Ličinke so namreč izjemno občutljive: pretijo jim različne okužbe, ki so lahko usodne. Ena sama napaka bi lahko terjala izgubo vseh 22 ličink, pojasnjujejo v sporočilu za javnost. Dodali so, da je v treh letih poginila le ena ličinka. Preostalih 21 je zdravih, zelo so podobne odraslim ribicam, kot pravijo v Postojnski jami, pa bodo pod strogo določenimi pogoji kmalu prvič tudi na ogled javnosti. Ob izleganju so merile le 1,7 centimetra, zdaj pa že skoraj 12 centimetrov.
A se očitno tudi mladež človeške ribice ne more upreti razbojniškemu življenju. Lani sta se tako dva spopadla in eden je utrpel »grde« poškodbe zadnje okončine. Oskrbniki so poskrbeli, da se rana ni okužila s plesnijo. Razmišljali so celo o amputaciji, a je za vse poskrbela narava. Poškodovani del nogice je odpadel in »zmajčku«, ki so ga poimenovali Viktor, je v letu in pol zrasla nova noga, kar so tudi skrbno fotografirali.
»Čeprav je iz starejše literature poznano, da lahko človeška ribica regenerira okončine in tudi plavutno gubo repa, je kontinuirano spremljanje in fotografiranje regeneracije okončine juvenila omogočilo, da smo opisali morfologijo in časovni potek regeneracije, kar doslej še ni bilo narejeno. Gre torej za enega prvih kronoloških opisov tega izjemnega procesa pri tej skrivnostni prebivalki podzemnih voda Dinarskega krasa,« je povedala dr. Lilijana Bizjak Mali z ljubljanske biotehniške fakultete.
»Zanimivo je, da se Viktor sploh ni trudil zaceliti poškodovane noge, ampak se je je preprosto znebil,« je dodal jamski biolog Primož Gnezda. Nova desna noga je zdaj že popolnoma enakovredna levi. Človeška ribica se samoregenerira z matičnimi celicami, kar je za medicino izjemno zanimivo. Živijo okoli sto let, brez hrane pa preživijo kar šest let.