Tiskane izdaje
Še včeraj so znanstveniki imeli le meglene fotografije nebesnega telesa v Kuiperjevem pasu. Zdaj pa je Nasina sonda, ki je že kar nekaj kilometrov stran od kamna, na Zemljo poslala paket podatkov in fotografij. »Kakšno razliko lahko naredi nekaj ur,« se je pošalil glavni znanstvenik pri odpravi Alan Stern.
Fotografije so razkrile, da je komet sestavljen iz dveh kosov, ki sta se združila v eno telo, dolgo okoli 33 kilometrov. »Do zdaj se je zdelo, da je videti kot kegelj, zdaj je bolj podoben snežaku,« ga je opisal Stern. Večjo kroglo so imenovali Ultima (premer 19 km), manjšo Thule (14 km). Gre za »binarni združen sistem«, je poudaril Stern in dodal, da so imeli res srečo, da so izmed vseh nebesnih teles v pasu naleteli ravno na takega, ki bo zagotovo spremenil razumevanje tega področja.
Jeff Moore je poudaril, da je New Horizons kot časovni stroj, saj je preučil izjemno starodavno telo, izvirajoče iz samega začetka oblikovanja Osončja pred več kot štirimi milijardami let. Po njegovem mnenju sta iz materiala, ki je trkal med seboj in se združeval in razpadal, najprej nastali dve krogli, ki sta se začeli vrteti okoli druga druge. Vrtenje je bilo izjemno počasno, ko sta se združili, in tako večjih poškodb nista utrpeli. »Preučevanje Ultime Thule nam pomaga razumeti, kako so nastali planeti, tako ti tu pri nas in tisti, ki krožijo okoli drugih zvezd.«
Iz načina, kako telo odbija svetlobo in posnetka drugega instrumenta sonde, so tudi že razbrali barvo: gre za rjavkast objekt, kar sovpada z ostalimi telesi v Kuiperjevem pasu.
Barvna fotografija. Barvni posnetek na levi je nastal na oddaljenosti 137.000 km. Posnela ga je kamera MVIC, ki kombinira bližnji infrardeči, modri in rdeči spekter. Srednjo sivo fotografijo je posnela kamera LORRI, ki ima boljšo resolucijo. Tretj podoba je sestavljena fotografija obeh posnetkov. FOTO: NASA/Johns Hopkins University Applied Physics Laboratory/Southwest Research Institute
Zgornje fotografije so po besedah Sterna nastale na oddaljenosti okoli 27.000 kilometrov. Sonda se je Ultimi Thule približala na vsega 3500 kilometrov, tako se lahko nadejamo novih, še boljših posnetkov.
Če se javnost morda bolj veseli posnetkov z oddaljenega konca Osončja, se znanstveniki močno veselijo tudi podatkov o kemijski sestavi površja. »To, kar imamo zdaj, je samo vrh ledene gore, saj imamo že kup podatkov,« je dejal Stern. Prenos podatkov bo trajal celo letošnje leto, saj gre izjemno počasi. New Horizons je od nas oddaljen več kot 6,5 milijarde kilometrov.
Stern je še izpostavil sam uspeh zgodovinske misije. »Kar sta to plovilo in ekipa dosegli, je brez primere. Nebesno telo pred leto 2014 sploh še ni bilo poznano (sondo so izstrelili leta 2006), uporabili smo Hubble in druge teleskope, saj smo morali natančno določiti, kje je ta majhen svet, da ga bo sonda obletela. Lovili smo ga v temi, medtem ko je sonda mimo hitela s hitrostjo več kot 50.000 km/h.«
