Bo to najlepši mali hotel v Sloveniji?

Pred letom dni je koprski podjetnik Aleš Piščanc s partnerko Marjo Černe prvič stopil pred domačijo, zadnjo ob cesti v Ospu, če bi se človek po dolini namenil naprej proti Miljam. Zdaj je spet tu: je njen novi lastnik. Iz domačne istrske gostilne ustvarja ekskluziven turistični objekt, ki je vsega po malem. Je nekaj med hotelčkom, posestvom, penziončkom, ampak nobenega dovolj za konceptualno prevlado, zato je na koncu obveljala odločitev, da se bo odslej temu reklo Hiša Majda.

Kot novi lastnik zato lahko kaže, kje luknja čaka na dokončanje prelivnega bazena, in nas pelje v resnično lep skedenj, ki bo gostil poroke. Sledita sprehod skozi veliko hišo in ogled vinoteke pa sob, ki bodo v začetku aprila že lahko sprejele prve goste, ki bodo imeli na voljo tudi svojo restavracijo, pravi.

»Beseda hotel se mi za Osp nekako ni zdela primerna,« skomigne Piščanc in samo strinjati se je treba: v to očarljivo vasico ne spada nič, kar bi imelo prizvok velikega in neosebnega. Izkaže se, da slovenščini malce manjka besed na področju turističnih namestitev, kajti ves čas pogovora smo se lovili okrog poimenovanja, novi lastnik pa sicer v pogovorni rabi to vse skupaj imenuje »posestvo«.



Hiša je bila nekdaj dom najmogočnejše družine v Ospu, Severjevih, pripoveduje prejšnji lastnik Davorin Kavčič, ki je z ženo Majdo pred dvajsetimi leti tu odprl gostilno, pred tem pa je hišo sedem let reševal počasnega propadanja, naravne posledice odsotnih lastnikov, ki so jih izsledili v Singapurju. Z gospo, ki je bila do upokojitve šefinja kuhinje, sta bila gostilničarja nekaj niže v Ospu že prej, kot najemnika, novo/staro hišo pa sta kupila in se temu primerno tudi zadolžila.
 

Potem pa je prišel viadukt Črni kal

Natančneje: prišel je viadukt Črni kal in vse skupaj – rešil. Tako kot niso propadle Trojane s krofi zaradi avtoceste, ki je šla mimo, tudi gostilne v Ospu niso prišle na kant zato, ker se zdaj proti morju peljemo mimo njih, in to visoko. V začetku novega stoletja so se, vsaj začasno, napolnile z delavci, inženirji, gradbinskimi šefi, ki so se spuščali sem menda kar s helikopterji. Gostilna je preživela zato, ker so zgradili viadukt, ki vodi stran od nje, prizna Kavčič.

Ko je Majdo prodal Alešu Piščancu, mu je zato zaželel, da bi se mu zgodilo enako: le streljaj stran, za hribom, je namreč trasa razvpitega drugega tira. Svetoval mu je tudi, naj se ne meče preveč v stroške: dva nova konvektomata za kuhinjo, mogoče malo lišpa za sobe in to je to.

Piščanc njegovega nasveta ni upošteval niti malo. Investicija, ocenjuje, se je medtem približala 1,1 milijona evrov, pri čemer je osemdeset odstotkov kredita najel prek Podjetniškega sklada. Sta pa njegova zagnanost in želja, da bi se tu postavila lepa turistična zgodba, s stališča človeške psihologije še kar razumljivi: gre namreč za gostinca, ki se je s koprsko občino nekaj let na sodišču boril za možnost nakupa hotela Koper, pod katerim je tudi njegova restavracija Capra; s partnerko Marjo Černe, ki je tu šefinja kuhinje, sta v zadnjih letih tu postavila tako močno zgodbo, da ju je prerasla.

Prav pred kratkim sta restavracijo, ki je dosegla zavidljivo gastronomsko raven, preobrnila nazaj v bistrojsko postrežbo, kajti ugotovila sta, da v takem obsegu ne moreta streči gostom tako, kot bi si želela – in bosta zdaj to raje počela v Majdi. Prisegata, da ne moreta več nazaj v suženjstvo velikega restavracijskega pogona. Piščanc, za širšo sliko, je sicer tudi lastnik sladoledarn Vigo, v prestolnici med najbolj obleganimi.



Kaj bo Hiša Majda? Hotelček, ki bo, za zdaj, opremljen po standardih za štiri zvezdice. Oddajati ga bodo začeli, meni lastnik, v začetku aprila in prvo leto, je zelo odločen, bodo testirali svoje prepričanje, da je tako posestvo treba tržiti samo kot celoto. Najeti ga bo mogoče za več dni skupaj, ločeno vikend paket in preostale dneve, največ pa si obetajo od porok.

S tem se želijo izogniti nevarnosti, da bi, recimo, mladoporočenca zjutraj zbudila harmonika naslednje poroke, v bazenu pa bi sočasno plaval nekdo, ki je po naključju prišel mimo in se ustavil na kavi ob zunanjem šanku.

Znotraj hotelčka bo delovala tudi kuhinja, ki jo bo vodila Marja, in tu bi se znalo dobro jesti, pa vendar drugače kot v Capri: bolj domače, preprosto, iz sestavin, ki jih bodo spomladi posadili tudi na sicer skromnem vrtu za hišo. Na tem mestu morda tudi pojasnilo, zakaj temu niti posestvo ne moremo po pravici reči: parcela je velika le približno 2300 kvadratnih metrov. Je pa res, da je okrog tako veliko narave, da človek kar spontano reče posestvo.

Naprej: znotraj hiše sta tudi moderna vinoteka pa skedenj, kjer bodo poroke, odpira pa se na sprednje dvorišče. Tu bo majhen šank preskrboval tako še bazen, ki bo, nekoliko dvignjen, čakal na goste v kotu dvorišča. Vse skupaj bo dopolnjevala še romantična zasaditev: spredaj pergola, trajnice v modri in beli barvi, oljke, lonci iz terakote. Skratka: kdo se ne bi poročil tu.


 

Umirjeni original

Načrt notranje opreme je Piščanc naročil pri ljubljanskem studiu Poke. Petra Božič, Tanja Grujičić in Živa Lutman so po njegovih željah – blizu mu je rustikalni slog italijanskega in francoskega podeželja – sestavile interier, ki je hkrati kraški in eleganten, pa tudi romantičen. Največja soba, za mladoporočenca, ima prostostoječo kad, kotiček za lišpanje, kraljevsko posteljo in nezagrajeno kopalnico. Barvna paleta je umirjena, v toplih belih naravnih tonih s poudarki pastelno turkizne barve.

V oris prenove: tam, kjer je iz stene prej gledal le en umetno olupljen delček kamnitega zidu, je zdaj samo čudovit kamen. Cela stena. Vse pohištvo je original: restavrirano ali po naročilu narejeno, kjer so se poslužili sodobnejših detajlov.



Aleš Piščanc in Marja Černe sta se najbolj zaljubila v veliki skedenj, in zato sta vztrajala pri nakupu Majde, čeprav je bil Aleš že nekajkrat prepričan, da se ne bo izšlo, kajti prejšnjima lastnikoma se s prodajo ni nič kaj mudilo, v vrsti pa sta bila še ruski in italijanski kupec.

Bil je že precej obupan, prepričan, da z nepremičninami on pač nima sreče, in je pripravil očitajoč govor, v katerem bi prodajalcu pojasnil, kaj vse je že vložil v ta projekt. Pravzaprav se ga je naučil na pamet, da zaradi razburjenja ne bi pozabil omeniti, da so ga poslovni načrt pa arhitekti in drugo že stali trideset tisoč evrov, pa še lastnik ni bil.

Samo še enega aduta je imel: »Mislil sem, da bi se hiša še kar naprej imenovala Majda?« je rekel Davorinu Kavčiču. In Majda je dobila novega lastnika.