Šenkova domačija je v resnici osem z leseno kritino kritih stavb, ki so po obsežni prenovi v zadnjem desetletju ohranile prvotno podobo. Celotna domačija je pod zaščito kulturne dediščine, osrednji objekt pa celo spomenik državnega pomena. »Zavedamo se njene neprecenljive vrednosti, zato jo z veseljem ohranjamo in delimo njeno bogato zgodovino z vami,« so zapisali lastniki, gostitelji. In kdo so to? Polona Virnik Karničar, ki je kmetijo leta 2010 od svoje babice prevzela skupaj z možem Drejcem Karničarjem in tremi otroki.
Od evidentiranja, dokumentiranja do prenove
Prvi načrti o obnovi so sicer iz leta 2004, že takrat so lastniki sodelovali z arhitektom Markom Šenkom in tudi zavodom za varstvo kulturne dediščine. Prenova je zato potekala sistematično, najprej so evidentirali in dokumentirali vse objekte domačije. Investitor se je odločil, da je še pred posegi treba zagotoviti energetsko samozadostnost v okviru kmetije, idejne rešitve pa so zasnovali in prediskutirali v več variantah.
Prva stavba, ki so se je lotili, je bil stari volovjek, nekdanji hlev za vole, s kamnitimi zidovi in leseno streho. Na zunaj je ostal povsem enak, znotraj pa armiranobetonsko ojačan in pripravljen za novo vlogo: v njem je nastal prostor za kotlovnico in zalogovnik za ogrevanje na sekance ter sanitarije za prostor za kampiranje, ki je poleti urejen na travniku nad kmetijo.
Uredili so tudi zunanjo letno kuhinjo, okolico stavbe spremenili v peščen prostor za parkirišče ter obnovili staro delavnico na osrednjem dvorišču. Potem je v letih 2013 in 2014 prišla na vrsto preužitkarska hiša (v slovenski zgodovini znana kot prostor, ki ga je dobil gospodar, ko je kmetijo predal nasledniku). Na mestu in v gabaritih več kot 300 let starega objekta je bil zgrajen nadomestni objekt. V njem so uredili dve dvoposteljni sobi v pritličju (z imenoma Kaša in Špajza) in dva luksuzno opremljena apartmaja za štiri v mansardi, ki se imenujeta Kamra in Gank.
In šele potem, leta 2015, je bilo izkušenj, znanja in tudi kondicije dovolj za glavni zalogaj: obnovo glavne stavbe na kmetiji – stare hiše. Saniranje starih zidov in konstrukcije z oboki kamnitega pritličja je bilo nujno, sicer bi se objekt porušil, spremembe namembnosti prostorov so sledile ob doslednem upoštevanju vseh danosti prostorov in materialov, od kamnitih zidov do obokanega in delno lesenega stropa nad pritličjem. Vsa fasada – torej okenske odprtine, vrata, ometan kamnit zid – je ostala enaka v dimenzijah in v obdelavi. V stavbo so umeščeni kuhinja, jedilnica, pisarna, recepcija in prostor za točenje pijač, veliko podstrešje pa so lani preuredili v dodatnih sedem sob in manjšo konferenčno dvorano. Ohranili so tudi črno kuhinjo.
Sobe so poimenovali po dejavnostih oziroma poklicih, ki so jih opravljali tamkajšnji predniki: Kovačnica, Pekarnica, Jagrska soba, Šuštarska, Furmanska, Ovčarska ... In so tako odmev zgodovine, ki je bila močno povezana z ovčerejo, neki prednik je bil pek itd. Za obnovo podstrešja in opremo sob so uporabili veliko starega lesa iz starega ostrešja in strehe, mizarji pa so izdelali unikatno rustikalno pohištvo. Povsod so razstavljeni predmeti, ki poudarjajo značaj vsake sobe.
Polona Virnik Karničar pravi, da iz zgodovinskih raziskovanj vedo, da je bila kmetija ves čas skoraj enako velika, koliko ljudi je tu živelo, pa ne vedo. Samostojna je bila do leta 1885, potem pa jo je kupila njena praprababica. Po vojni sta se babica in dedek borila za preživetje predvsem z mlečno pridelavo, prodajo mleka in krav. Sogovornica, ki se je tu rodila, je ves čas vedela, da je to njena usoda.
Usoda je bila pravzaprav tudi poroka z lokalpatriotom Drejcem iz znane družine Karničar. Več kot deset let sta z možem živela v novejši hiši njenih staršev, potem pa je prišlo krizno leto 2008, spremembe v njeni službi in odločitev, da je čas za korak naprej. Kmetija je vedno družinsko podjetje, turizem pa je bila njena želja ves čas, a je ostajala v ozadju. »Babica je bila proti, čeprav je bil njen življenjski stil na neki način turizem, ves čas je bila obdana z ljudmi, ki so prihajali k njej, a od tega turizma ni imela nič,« pove zdajšnja lastnica.
In prenova? »Dobro je, da kaj pozabiš.« Arhitekt Marko Šenk je kot njen prastric prevzel polovico bremena, od celotne arhitekture, pogajanja z upravno enoto, spomeničarji. Vsi skupaj so bili dober tim tudi z lokalnimi mojstri.
Dosledno upoštevati koncept starega objekta
Kot poudarja arhitekt Marko Šenk, so se že od začetka zavedali, da bo nova funkcija domačije zaživela le, če bo spoštovala vse danosti tradicije in stoletno izročilo objektov ter prav s tem privabljala obiskovalce in turiste in izpolnjevala njihova pričakovanja. Seveda v kontekstu sodobne ponudbe. »Bistvo oblikovalske zasnove je dosledno upoštevati koncept starega objekta in korespondirati z novo funkcijo. Glavno oblikovalsko prizadevanje pa je bilo zagotoviti novim turističnim enotam, ki so pravzaprav povsod mansardne, rešitev, ki bo zadovoljila gosta in ohranila elemente izročila več stoletij. Z revitalizacijo smo skušali najti rešitve, ki tako v funkcionalnem kot oblikovnem smislu nadaljujejo tradicijo in izročila tukajšnjih materialov.«
Da je bila odločitev za domačijo odprtih vrat prava, pričajo zasedenost in klici gostov, ki te dni sprašujejo že za proste termine v septembru. A kljub temu se tukaj ambicije družine Virnik Karničar ne končajo. Gostiteljica omenja Štularjevo planino, ki bi jo želeli sčasoma oživiti in prav tako pripraviti ponudbo za turiste. In iz zgodbe, ki se piše že skoraj petsto let, bo kmalu nastala tudi knjiga.
Ena najbolj dokumentiranih kmečkih hiš na Slovenskem
Šenkova hiša je bila med prvimi zavarovanimi kmečkimi hišami pri nas (od leta 1949) in je ena najbolj opisovanih in dokumentiranih kmečkih hiš na Slovenskem, pojasnjuje etnologinja in konservatorka Saša Roškar iz kranjske izpostave ZVKDS.
Kranjski zavod za spomeniško varstvo je v 60. letih prejšnjega stoletja prvič sodeloval z lastniki z raziskavami (sondiranjem) in pri obnovi fasade. Leta 2000 je konservator Vladimir Knific pripravil elaborat o domačiji, pri čemer je bila ena od možnosti usmeritev v turizem. Največji konservatorski izziv so bile raziskave, ki so odprle povsem nove poglede na stavbno zgodovino in njeno interpretacijo.
»Pri prenovi je bil cilj ohranitev in prezentacija izjemnega objekta in domačije kot take, pa tudi to, da bo objekt funkcionalen za dejavnost, ki bo lastnikom omogočala preživetje. Ampak prav raziskave so nam pokazale, da so lastniki v preteklosti uporabljali objekt na način, da so ohranili, kar je bilo funkcionalno, in ga preoblikovali, da je ustrezal njihovim potrebam. Tako je bila nekaj časa v prostoru na jugozahodu hiše podkovska kovačnica, današnja jedilnica je nekaj časa opravljala funkcijo radarce, to je delavnice, v današnji shrambi, ki je tudi najstarejši del hiše, pa smo našli zelo zanimive poslikave iz sredine 19. stoletja, ki pripovedujejo o tem, da je bil to v tistem času reprezentativni prostor hiše.«
Ocene, koliko hiš, primerljivih s Šenkovo, je na Slovenskem, Roškarjeva ne more dati, je pa v registru nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo trenutno vpisanih 1340 kmečkih hiš, od tega jih je bilo 327 razglašenih za kulturni spomenik. »Z naše strani je zanimivo in pomembno, da je samo v občini Jezersko kar nekaj domačij, ki so nepretrgoma poseljene vsaj 500 let. Mnoge kmečke hiše, zgrajene v 16. in 17. stoletju na Jezerskem, so bile zgrajene v resnici za vse čase, saj so tako velike in prostorne, da so se zlahka prilagajale spremembam načina življenja.«
Pri tem konservatorka opozarja na še eno značilnost Jezerskega in nekaterih delov Koroške, to so strehe z leseno kritino. Ta dediščina, ki je marsikje drugod po Sloveniji že skoraj izginila, je na Jezerskem še zelo živa.
Zato kot veliko žrtev stroke pri projektu Šenkova domačija omenja zamenjavo starega ostrešja, kajti raziskave so pokazale, da ohranjanje ekonomsko ne bi bilo upravičeno, zato je bilo ostrešje zamenjano.
»Velja poudariti, da je šlo pri tem projektu za ohranjanje in prenovo izjemnega in dragocenega spomenika. Vendar je enako pomembno tudi to, da je družina Virnik Karničar svoje preživetje vezala na ohranjanje in vzpostavljanje domačije kot take.«
Šenkova hiša je bila med prvimi zavarovanimi kmečkimi hišami pri nas (od leta 1949) in je ena najbolj opisovanih in dokumentiranih kmečkih hiš na Slovenskem, pojasnjuje etnologinja in konservatorka Saša Roškar iz kranjske izpostave ZVKDS.
Kranjski zavod za spomeniško varstvo je v 60. letih prejšnjega stoletja prvič sodeloval z lastniki z raziskavami (sondiranjem) in pri obnovi fasade. Leta 2000 je konservator Vladimir Knific pripravil elaborat o domačiji, pri čemer je bila ena od možnosti usmeritev v turizem. Največji konservatorski izziv so bile raziskave, ki so odprle povsem nove poglede na stavbno zgodovino in njeno interpretacijo.
»Pri prenovi je bil cilj ohranitev in prezentacija izjemnega objekta in domačije kot take, pa tudi to, da bo objekt funkcionalen za dejavnost, ki bo lastnikom omogočala preživetje. Ampak prav raziskave so nam pokazale, da so lastniki v preteklosti uporabljali objekt na način, da so ohranili, kar je bilo funkcionalno, in ga preoblikovali, da je ustrezal njihovim potrebam. Tako je bila nekaj časa v prostoru na jugozahodu hiše podkovska kovačnica, današnja jedilnica je nekaj časa opravljala funkcijo radarce, to je delavnice, v današnji shrambi, ki je tudi najstarejši del hiše, pa smo našli zelo zanimive poslikave iz sredine 19. stoletja, ki pripovedujejo o tem, da je bil to v tistem času reprezentativni prostor hiše.«
Ocene, koliko hiš, primerljivih s Šenkovo, je na Slovenskem, Roškarjeva ne more dati, je pa v registru nepremične kulturne dediščine pri ministrstvu za kulturo trenutno vpisanih 1340 kmečkih hiš, od tega jih je bilo 327 razglašenih za kulturni spomenik. »Z naše strani je zanimivo in pomembno, da je samo v občini Jezersko kar nekaj domačij, ki so nepretrgoma poseljene vsaj 500 let. Mnoge kmečke hiše, zgrajene v 16. in 17. stoletju na Jezerskem, so bile zgrajene v resnici za vse čase, saj so tako velike in prostorne, da so se zlahka prilagajale spremembam načina življenja.«
Pri tem konservatorka opozarja na še eno značilnost Jezerskega in nekaterih delov Koroške, to so strehe z leseno kritino. Ta dediščina, ki je marsikje drugod po Sloveniji že skoraj izginila, je na Jezerskem še zelo živa.
Zato kot veliko žrtev stroke pri projektu Šenkova domačija omenja zamenjavo starega ostrešja, kajti raziskave so pokazale, da ohranjanje ekonomsko ne bi bilo upravičeno, zato je bilo ostrešje zamenjano.
»Velja poudariti, da je šlo pri tem projektu za ohranjanje in prenovo izjemnega in dragocenega spomenika. Vendar je enako pomembno tudi to, da je družina Virnik Karničar svoje preživetje vezala na ohranjanje in vzpostavljanje domačije kot take.«