»Južna Amerika je veliko več od protestov«

Katarina in Rok Hočevar sta pripadnika generacije, za katero so izkušnje pomembnejše od materialnih dobrin. 

Objavljeno
07. december 2019 11.00
Posodobljeno
07. december 2019 11.00
»Zemljevid je za naju inspiracija, svet pa destinacija,« je moto popotniškega dvojca. FOTO: Rok Hočevar
Rok in Katarina Hočevar sodita med tiste mlade ljudi, za katere je pot vsaj najpomembnejši hobi, če ne celo način življenja. Na spletu, predvsem facebooku in instagramu, sta znana kot potovalni dvojec Lahkih nog naokrog. Zanju je nenavadno že, če nekaj mesecev nikamor ne gresta.

Študijske izmenjave, praktična usposabljanja, stažiranja, različne oblike prostovoljstva po svetu in potovanja, po možnosti z nahrbtnikom, so (so)oblikovali številne mlade ljudi v poznih dvajsetih letih. »Brala sem, da naša generacija veliko bolj ceni izkušnje kot materialne dobrine,« je omenila vrstnica iz Nemčije, medtem ko smo skupaj s kolegico iz Srbije lovile poznoseptembrske sončne žarke ob Renu v Kölnu. »Mlajši od nas so menda bolj navdušeni nad materialnimi dobrinami, starejši pa tudi,« je nadaljevala misel. Strinjale smo se. Povedano zagotovo velja tudi za Roka in Katarino.

image
Katarina in Rok sta se po Južni Ameriki potepala devet mesecev. FOTO: Rok Hočevar

 

Ostala dlje tudi zato, da bi videla jaguarja


Doktorska študentka biokemije in arhitekt skupaj potujeta dobrih deset let, vse od srednje šole. »Pravilnega« življenja se otepata, svoje prihranke raje usmerjata v potepanja. Začelo se je z Avstralijo, mi v smehu pripovedujeta na deževen novembrski dan v eni od ljubljanskih kavarn. Potovanje je bilo organizirano, a sta si ga kljub vsemu popestrila sama – namesto da bi tri dni pohajkovala po Sydneyju, sta odletela do Zlate obale. Po potepanju po jugovzhodni Aziji, Maroku, Južni Afriki in Lesotu pa, med drugim, Kanadi in Jamajki je decembra lani sledila pot v Južno Ameriko. Podala sta se na območje, ki se, tako Katarina, »ljudem zdi zelo oddaljeno«.

Katarina in Rok sta se v Južni Ameriki nameravala zadržati do približno 1. maja, vendar sta ostala veliko dlje, devet mesecev – »prvotni načrt ni bil realen«, se je zasmejala Katarina. Potovanje sta podaljšala tudi zato, da bi si v Braziliji v naravnem okolju ogledala jaguarja. Po regiji sta se premikala z avtom, veliko sta kampirala in med potovanjem spregovorila špansko, o svojih doživetjih sta vestno obveščala svoje sledilce. Katarina namreč rada in veliko piše, vselej si želi razumeti, kar vidi, Rok pa svet osmišlja skozi čute, vizualno – fotografira. Med drugim javnosti sporočata, da je Južna Amerika »veliko več od protestov, ki se tam trenutno dogajajo«.

image
Med potovanjem po Južni Ameriki sta veliko kampirala. FOTO: Rok Hočevar

 

Osupnila ju je narava


Katarina Hočevar: »Če so blogi vir zaslužka, so zraven reklame, prvotni namen besedila, torej pripoved o osebni izkušnji, pa se izgubi.«


Katarine in Roka ne navdušujejo velika mesta, bliže jima je narava. V Peruju, denimo, sta začela na planoti Altiplano (tam leži največje plovno jezero na svetu, jezero Titikaka), se od tam spustila v amazonsko džunglo, nato v puščavo ob obali in do ledenikov pod narivnim gorovjem Cordillera Blanca. Presunila ju je tudi raznolikost venezuelske narave. »Pod najvišjim slapom na svetu, Angelovim slapom, nas je bilo deset,« je pripovedoval Rok; občutek ekskluzive je bil gotovo dodana vrednost že tako čudovite izkušnje. A če je bila ekskluziva čarobna, ne velja enako za njen vzrok, vsesplošno krizo. V Venezueli da obstajata dve realnosti – medtem ko so nekateri dobro situirani, gre drugim zelo slabo, (z)manjka jim vode, elektrike, zdravil. Popotnika sta na izrazito razslojenost južnoameriških mest naletela tudi v čilski prestolnici Santiago, kjer so najbogatejše četrti popolnoma ločene od revnejših.

Kako raznolike so južnoameriške države, sta Rok in Katarina temeljito izkusila. Čile si bo Rok zapomnil po Patagoniji, Argentina bo obema ostala v spominu kot država čaja mate. Če so prebivalci Urugvaja, predvsem Montevidea, Katarino spomnili na Argentince, se oba strinjata, da so v Braziliji doma »najprijaznejši ljudje na svetu«. Državo si bosta zapomnila tudi po açaíju, sorbetu, pripravljenem iz jagod, ki zrastejo na palmah, in banan. V Boliviji je Roka osupnilo največje posušeno slano jezero na svetu Salar de Uyuni, igrivo naravno ogledalo, ki razveseljuje fotografe, v Peruju pa zgovorna arheološka najdišča inkovske civilizacije; medtem Katarina prihod v Ekvador povezuje z nekakšno vrnitvijo v razvitejši svet. Kolumbija jima bo ostala v spominu po težje prehodnih gorskih cestah in, zanimivo, mravljinčarju, ki je, kot je pripovedoval Rok, na neki točki preprosto »prihlačal na cesto«.

image
Salar de Uyuni, igrivo naravno ogledalo, ki v Boliviji razveseljuje fotografe. FOTO: Rok Hočevar

 

Prezrti Paragvaj in kulturni šok


Katarina in Rok sta v Paragvaj, nekdaj najrazvitejšo južnoameriško državo, ki jo je močno opustošila vojna z Argentino, Brazilijo in Urugvajem v 60. letih 19. stoletja, zavila tudi zato, ker jo popotniki pogosto spregledajo. V državi živi veliko priseljencev iz Nemčije, denimo, pa iz Ukrajine in Japonske, tudi zaradi smrtnih žrtev med vojno. Sogovornikov niso navdušile le preste iz tapiokine moke, zanimiva se jim je zdela tudi največja hidroelektrarna na svetu (glede na proizvedeno elektriko), ki si jo Paragvaj deli z Brazilijo. »Hidroelektrarna Itaipu skupaj s še nekaj manjšimi proizvede dovolj energije za celoten Paragvaj,« se je informacije z vodenega ogleda spomnil Rok.

Precej tradicionalnemu vprašanju o tem, ali sta popotnika doživela občutje, ki ga tako radi imenujemo »kulturni šok«, se nismo mogli izogniti. »Sva, v Boliviji,« je misli hitro zbrala Katarina: »Tja sva pripotovala po štirih mesecih potepanja po razvitejših Argentini, Braziliji, Čilu in Urugvaju; v Boliviji, najmanj razviti južnoameriški državi, sva naletela na slabe ceste, na stavke, niti ni trgovin, kot smo jih navajeni – vse se kupuje na tržnici, ceno pa pogosto postavijo glede na zunanji videz kupca.« Presenetila ju je tudi »zlata mrzlica« v perujski džungli, kjer je v postopek pridobivanja zlata iz zlate rude vključeno živo srebro, ki onesnažuje okolje. O tem ne vemo dosti, saj tisti, ki si lastijo odkopano bogastvo, podkupujejo oblasti. Lokalni vodnik je popotnikoma zaupal, da rešitev vidi v turizmu. Če bi ta bil, seveda, donosnejši od zlatokopa.

image
V Boliviji je Roka osupnilo največje posušeno slano jezero na svetu Salar de Uyuni. FOTO: Rok Hočevar


Blogerska industrija


Čeprav bi njuna privlačna in vsebinsko bogata spletna stran Lahkih nog naokrog obiskovalca utegnila prepričati o nasprotnem, Katarina in Rok za zdaj ostajata odmaknjena od blogerske industrije. Da je pri precej veliki skupini mladih izkušnja cenjena in ima zato tržni potencial, sicer izkoriščajo mnogi popotniki, ki po svetu potujejo tudi v imenu zaslužka. Potovanja željni jih spremljamo na družbenih omrežjih iz dneva v dan – če je dolgčas, tudi iz ure v uro –, si ogledujemo njihove fotografije, beremo njihove zapise, pri tem sanjamo, kam bomo odpotovali, in smo bolj ali manj (ne)občutljivi za promocijske vsebine, ki nam jih posredujejo.

image
Marau v Braziliji. FOTO: Rok Hočevar


»A če so blogi vir zaslužka, so zraven reklame, prvotni namen besedila, torej pripoved o osebni izkušnji, pa se izgubi,« je razmišljala Katarina in poudarila, da je pri ustvarjanju blogov pomembna spontanost. Kajti ko aktivnost postane služba, obveza, se (lahko) zgodi, da se izgubi užitek.