Skrita želja

Imam eno skrito željo, ki je nikomur ne povem. Zagotovo ne. Če samo izgovorim njeno ime, se sesuje v prah.

Kam greš, Novica? Na Hvar, seveda. Aro sem plačal že januarja, kot vsako leto. Zadnji teden junija pičim. Nič me ne ustavi. Kam, Marija? V Belo krajino h Kolpi, kjer pečejo pôgačo in zeleni Jurij poje kot v raju. V Prekmurje, kjer polja rumenijo in štrki rišejo sence na njihova cvetja. V Predjamski grad, da najdem tega Erazma in poti iz njegovega gnezda ...



Jaz bi jo mahnil tudi petdeset let nazaj, ko smo z gliserjem oddrseli čez slano ravnico in še lahko pristali na Rivi dei Sette Martiri, nedaleč od Bienala, in se sprehodili po skoraj praznem mestu. Tokrat me je navlekel župan Luigi Brug­naro, ki pravi, da takih Benetk še ni bilo. Z gondolo bi presekal staro mesto od San Zaccarie po Riu del Palazzo, pod mostičkom vzdihljajev in po Riu della Fava do Rialta. Prvič bi lahko gledal dno in ribe v kanalih, nikjer stampeda srboritih množic, samo krilate leve s knjigami, na čipke zrezljan in zglajen bel kraški kamen ...



Za češnjo na tej sladici pa še gromozansko platno Bitke pri Savudriji v Doževi palači in obvezno antično štirivprego iz pozlačenega brona v baziliki. Iz Rima so jo preselili v Konstantinopel, kasneje odpeljali kot vojno trofejo in namestili nad ložo svetega Marka. Štirivprega je zadišala tudi Napoleonu, ki jo je leta 1797 odvlekel v Louvre, a so jo po 18 letih vrnili v Benetke. Hja, v vseh časih so v tej neenotni Evropi kradli in pretepali šibke.

Ekscentrično drugačno je ta hip mesto na vodi. Ni križark ne 100.000 kobilic in dovolj miru je za kavo na Svetem Marku. Morda si privoščim celo sobico pri Rialtu, s pogledom na kanal, kot sem si jo lahko v študentskih letih. Da le odprejo muzeje in garažo, da ostane vsaj za rokav bistre vode in tih odmev korakov. Se bo tak privid ponujal mesec ali dva, letni čas ali dva, ne vem. Vem pa, da imam eno skrito željo, ki je nikomur ne povem.