Vse oblike gorništva so še vedno njena stalnica

Marije Štremfelj pohodnikom, planincem, plezalcem, gornikom, alpinistom, ljubiteljem gora ni treba predstavljati. Če omenimo le, da je leta 1990 kot prva Slovenka in trinajsta Zemljanka osvojila Mount Everest ter da sta bila obenem z možem Andrejem prvi zakonski par na strehi sveta, smo povedali dovolj. Tudi danes, po štirih desetletjih nabiranja izkušenj v gorah, še ni rekla zadnje.



»Še vedno sem aktivna v vseh oblikah gorništva. Telesno pripravljenost ohranjam z rednimi vzponi na vrhove v bližini Kranja dvakrat ali trikrat na teden, moč in prožnost v prstih in rokah pa s športnim plezanjem v naravi ali telovadnici. Kot gorska vodnica poletje dostikrat preživljam v družbi tri- in štiritisočakov,« Marija našteje, kako je še danes, pri 61 letih, povezana z gorami.



Je ena od treh slovenskih gorskih vodnic, razmerje med spoloma je pri nas podobno kot drugod v Evropi. »Že izobraževanje za gorske vodnike vključuje vzpone, ki zahtevajo dolgotrajno alpinistično aktivnost. Ustvarjanje družine in rojstvo otrok te aktivnosti prekineta ali celo ustavita. Delo gorskega vodnika je priprava in izvedba ture, ki je gost ni sposoben sam izpeljati, si jo pa želi. Na začetku je to organizacija prihoda do izhodišča ture, v nadaljevanju pa iskanje prave poti in skrb za varnost gosta. Ves čas je treba spremljati vremenske napovedi in razmere v gorah. Pomembno je, da je gost zadovoljen in se počuti varnega.«



Se Slovenci odpravljamo v gore dobro pripravljeni in opremljeni? »Večinoma smo Slovenci telesno dobro pripravljeni in tudi oprema je povečini ustrezna. To je predvsem posledica sistemske vzgoje in izobraževanja mladih o gibanju in nevarnostih v gorah, pa tudi ponudba za nakup primerne opreme se je v zadnjih letih bistveno izboljšala. A še vedno lahko srečaš posameznike ali skupine, ki so pomanjkljivo ali neprimerno opremljeni. Odločanje za cilje v gorah je lahko, kljub dobri opremi, velik problem. Spremljanje gorniških vzponov na družbenih omrežjih, kjer so predstavljene ture v lepem vremenu in ugodnih razmerah, lahko marsikoga zavede, da si zastavi prezahteven izziv,« poudarja sogovornica.

Z možem se sporazumevata skoraj brez besed

Kakšen je njen nasvet za zimsko pohodništvo? »V takih okoliščinah je treba vse potrebne korake za odhod v gore opraviti še pozorneje. Priprava se začne že doma s spremljanjem vremenske napovedi, tudi za čas pred vzponom. Pomembno je tudi ob krajšem dnevu prekiniti vzpon, če nismo dovolj hitri in bi nas lahko ob vrnitvi ujela noč.«



Opaža, da tudi mladi vse pogosteje zahajajo v gore: »Še vedno so na prvem mestu prijetno preživeti dnevi v naravi z družino, ki pa se v srednješolskem obdobju pogosto končajo. Tedaj prevladujejo organizirane oblike pohodništva v družbi vrstnikov. Včasih je druženje na prvem mestu, a narava s svojo lepoto in dober občutek ob osvojitvi cilja naredita svoje. Veliko se jih po taki izkušnji znova odloči za preživljanje prostega časa v gorah. Eden takih programov je Mepi, ki ga vodim v Gimnaziji Kranj. S skupino dijakov smo veščine gorništva, pridobljene v Sloveniji, uporabili pri vzponu na 4400 metrov visoki cilj v Nepalu.«
Telo ji še vedno dopušča aktivno hojo v gore, »se pa z leti gore nižajo, tako kot tudi stopnje težavnosti. Bile so tudi napačne odločitve v preteklosti, a danes ne čutim njihovih posledic.«



Plezanje z zakoncem ima dobre in slabe strani, poudarja Marija. »Dobra stran je, da si z Andrejem popolnoma zaupava in se sporazumevava skoraj brez besed, kar omogoča hiter in varen vzpon. Včasih opraviva kak vzpon, ki ga sicer ne bi, saj ni treba iskati soplezalca. Je pa res, da sva se ob težavah ali poslabšanju razmer hitreje odločila za prestop.« Bosta letos silvestrovala v gorah? »Večino silvestrovanj sem res preživela na višini 1000 metrov, v čudoviti največji vasi v Sloveniji, Davči. Zadnja leta pa hišo s krušno pečjo in brez interneta prepuščam vnukom, midva pa ostajava doma v dobri družbi prijateljev.«