Odkar Klemen Bečan ne tekmuje več, v plezanju še bolj uživa

Ko je do prihoda zdajšnje generacije na čelu z Domnom Škoficem, Jernejem Krudrom in Gregorjem Vezonikom najboljši slovenski športni plezalec Klemen Bečan, pred natanko desetletjem tudi zmagovalec kranjskega spektakla, pred leti končal tekmovalno kariero, se je zanj šele začelo zares. Umetne stene je zamenjal za naravne, dvorane za skalo, njegova mladostna želja plezati, dokler lahko, se v polnosti uresničuje.



Študiral je turizem, ki mu pri tem, kar počne danes, koristi. Klemen se je namreč lotil plezalnega »coachinga«, treniranja drugih, večinoma odraslih, v lastni režiji. V bližnji prihodnosti mu bo pri mentalnem delu programa pomagala žena. »Večina plezalcev se boji višine, padanja. Jaz jim vse teoretično razložim, pa mi težko verjamejo, ker me ni strah višine. Mojo ženo Anjo je nekoč bilo, morala se je precej ukvarjati s tem, brati, študirati. Njo veliko lažje poslušajo, ker je imela enako težavo kot oni in jo odpravila,« je pojasnil Bečan. Trenira skupine od dveh do petih plezalcev, za teden dni ali dva gredo na destinacijo, ki jo sami izberejo, nato pa vadijo po programu, ki ga pripravi on. Počaka jih na letališču, pove, kje je nastanitev, poskrbi za vodnike, skratka – prevzame organizacijo od A do Ž. Najučinkovitejši je tedenski tečaj z vmesnim premorom.



Pred leti sta se hotela z ženo preseliti v Španijo z željo najti hišo in jo dati v najem plezalcem. Hiše so bile sorazmerno poceni, vendar tudi precej nedostopne in slabo vzdrževane, računica se ni izšla. Zdaj je Klemen pravcati nomad, malo je doma (»in še manj bom«), vendar mu tak način življenja ustreza. »Tudi denarno mi znese, čeprav sem šele na začetku. Ni enostavno, toda vidim, da je v tem prihodnost in se da preživeti. Znanja imam veliko in ga rad delim z drugimi,« je poudaril Bečan. Ob omembi osemurnega dela v pisarni je odločno odkimal: »Odpade, razen če bi mi postavili pisarno sredi stene. To bi šlo!«

Oprema, tečaj, spremstvo

Da se toliko ljudi rekreativno ukvarja s plezanjem, ga ne preseneča. »To je eden izmed redkih športov, ki zahteva celotno telo, od glave do prstov na nogi in pete. Obenem si lahko v naravi, greš ven, lahko ostaneš v dvorani. S plezanjem se lahko ukvarja vsak, najde izzive, postavi meje. Nekoč sem v plezalnem centru v Innsbrucku srečal dve babici, stari 70, 80 let, ki sta dali vrv na tla, začeli plezati, uživali. Nekateri se prepričujejo, da niso za plezanje, ker so pretežki – ni problema, prilagodiš smeri, izbereš položnejše, krajše. Vsak najde, kar mu je všeč, lahko v plezališču samo gledaš druge plezalce,« je naštel sogovornik.



Njegov nasvet rekreativnim plezalcem začetnikom? Strnil ga je v tri ključne točke: dobra oprema, začetni tečaj in nekdo ob rami, da te nadzoruje. »Plezanje je varen šport, če vse počneš po pravilih, zato je dobro imeti ob sebi nekoga, ki te opozori, ti svetuje. Pomembna je kakovostna oprema, bolje je vložiti malo več, kupiti nov, kakovosten pas, ne starega, saj ne veš, kaj se je dogajalo z njim. Treba je razmisliti, ali je vreden tvojega življenja.« Ko je osnova pod streho, le še en nasvet: čim več plezanja! »Niti predstavljamo si ne, koliko moči imamo v telesu, le izkoristiti jo moramo znati,« je prepričan Tržičan, ki zdaj živi na Rakeku.



Pa razmere za rekreativno plezanje v Sloveniji? Glede na to, koliko vrhunskih tekmovalcev vznikne pri nas, bi človek rekel, da so ugodne. »Res so. V naravnih plezališčih predvsem Projekt OSP, končno rastejo tudi plezalni centri. Dolgo smo čakali na prvega. Ko sem še tekmoval, sem prišel v Ljubljano in moral opraviti trening, pa nisem imel kje. Zdaj se je končno odprlo, a je manevrskega prostora še dovolj. Tudi sam sem nekoč razmišljal o tem, a idejo kmalu opustil. Birokracija ni zame,« je sklenil Klemen Bečan, ki še danes tekmuje, nov izziv je našel v plezanju nad vodo.