»Genske banke naših avtohtonih medovitih rastlin še nimamo,« pravi Boštjan Noč, predsednik čebelarske zveze, o načrtovani ureditvi posestva Lanšperž. Pri tem sodelujejo predstavniki različnih ustanov, od pravosodnega ministrstva oziroma uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, ki imajo v lasti zemljišča posestva, do mirnske občine, ki je lastnica kapele sv. Jožefa in kjer je pokopan duhovnik, gospodarstvenik in mecen Peter Pavel Glavar.
Ta je v drugi polovici 18. stoletja na Lanšperžu preživel zadnja leta svojega življenja. V zgodovino se je zapisal kot čebelar, sadjar in vrtnar, ki je poučeval kmete, kako je treba obdelovati zemljo, da bo obilneje rodila, kako gojiti zdravo živino in kako pridelovati dobro vino in med. Kot zaprisežen čebelar je med letoma 1776 in 1778 iz nemščine prevedel in dopolnil Pogovor o čebelnih rojih, delo Antona Janše, začetnika modernega čebelarstva in enega najboljših poznavalcev čebel. S tem je Glavar postal pisec prve slovenske strokovne knjige, ki pa je Kmetijska družba v Ljubljani potem ni izdala. Glavar je med drugim na Lanšperžu ustanovil čebelarsko šolo in organiziral prvo vaško zadrugo.
Pismo o nameri
Da bi zgodovino, povezano s čebelarstvom, na Lanšperžu nadaljevali, so predstavniki različnih ustanov pred kratkim podpisali pismo o nameri, po katerem nameravajo obogatiti in nadgraditi programe s parkom medovitih rastlin. Slovenija, dežela z izredno bogato floro, ima več kot tisoč medovitih rastlinskih vrst, od dreves, grmovnic, enoletnic, trav … Izbor je neverjetno pester, pravi Aleš Bozovičar s čebelarske zveze: »Te rastline cvetijo v različnih obdobjih in čebelam zagotavljajo pašo vse leto, pa ne le za njihovo preživetje, naberejo tudi viške.«
Slovenija, ki ima med drugim 66 endemitskih rastlinskih vrst, je v evropskem in verjetno svetovnem merilu velika izjema po bogastvu rastlinskih in živalskih vrst, poudarja Bozovičar: »Na tako majhnem koščku sveta uspeva neverjetno veliko vrst.« Med rastlinami pa imajo posebno mesto medovite rastline, ki so pomembne za obstoj čebel in drugih opraševalcev. Še posebej so pomembne avtohtone vrste, ki so zaradi prilagoditve na lokalne razmere bolj odporne. »Zaradi podnebnih sprememb, ki se jih vsi zavedamo, s saditvijo avtohtonih medovitih rastlin omogočamo boljše preživetje opraševalcev,« pravi Bozovičar.
Po dogovoru bodo v izobraževalnem centru Grm v Novem mestu v letu dni pripravili osnutek ureditve območja Lanšperž, ki bo usklajen s sedanjim upraviteljem posestva. Območje bo še naprej namenjeno usposabljanju pravosodnih policistov, obenem pa ga bodo, verjetno v več fazah, urejali v park medovitih rastlin, kjer bodo organizirali še delavnice in izobraževanja za različne generacije, družabna srečanja in čebelarske dejavnosti. »Povezava s šolo je nujna, ker mora biti tak projekt tudi gospodarsko vzdržen,« pojasnjuje Boštjan Noč.
Ekskluzivna ponudba
»Naš cilj je oblikovati park medovitih rastlin, ki pa ne bo le park, kjer bi te rastline predstavljali, ampak jih bo mogoče tam tudi kupiti, tako semena kot sadike,« pravi Helena Jurše Rogelj, ravnateljica višje strokovne šole Grm. Imajo izkušnje tako v hortikulturi kot trženju, poleg tega imajo že od leta 2013 na pol hektara površin urejen park medovitih rastlin, ki ga zdaj širijo. Tam nameravajo med drugim razviti raziskovalno dejavnost, na primer na področju žuželk oziroma divjih čebel, kot so čmrlji.
Prav tako bo Lanšperž namenjen ozaveščanju ljudi o tem, da na okenske police lahko zasadijo sadike medovitih lončnic, s čimer čebele pridejo do novega vira hrane. Potem ko bo projekt pripravljen in usklajen, naj bi leta 2021 začeli urejati park medovitih rastlin, za katerega že zdaj načrtujejo, da bo tudi genska banka avtohtonih medovitih rastlin oziroma, kot pravi Helena Jurše Rogelj, »ekskluzivna ponudba slovenskih medovitih rastlin«.
Ali bodo čez čas v parku zastopane vse naše medovite rastline ali ne, niti ni pomembno, meni Aleš Bozovičar. Prepričan je, da bomo veliko dosegli že s tem, da se bomo zavedeli pomena avtohtonih rastlin in nevarnosti, ki jih prinašajo rastline od drugod. Dušan Skerbiš, župan Mirne, pa dodaja: »Ljudi bi radi spodbudili, naj sadijo medovite rastline, avtohtone sorte, ki ne potrebujejo škropljenja in so tako do okolja in predvsem do čebel prijazne.« In nenazadnje: javnost bo prek Lanšperža, ki je za dolenjske čebelarje izredno pomemben zaradi Petra Pavla Glavarja, spoznala tudi tega pomembnega moža.